Praulins: The Nightingale

To so vse svetovne krstne izvedbe posnetkov, ki združujejo flavto Michale Petri, Danish National Vocal Ensemble pod vodstvom Stephena Laytona in nekaj prijetne nove glasbe švedskega skladatelja Daniela Börtza, Latvijca Ugisa Praulinsa, Danca Petra Bruuna in ferskega skladatelja Sunleifa Rasmussena.
 
Praulinsov The Nightingale iz leta 2010 uporablja besedilo po Hansu Christianu Andersenu (v angleščini), razdeljeno na devet delov, ali, če smo natančni, osem tabloov in repriza. Bolje je znan kot The Emperor and the Nightingale. To je neposredno komunikativna, ušesu pikantna glasba, tako drugačna od sterilnega, občinstvo odbijajočega akademizma, ki ga še vedno včasih srečamo. Presenetljivi glissandi in bogat kontrast poživljajo glasbo, prav tako starinsko zveneče arije ter jedrnata evokacija in romanca. Rasmussen izkorišča tehnično spretnost Petri pri hitrem jezičkanju in tu je veliko priložnosti za posnemanje ptic, pravih ali mehaničnih – v slednjem primeru dodaja tudi mehanske, ritmične, nazobčane lastnosti. Flavto vodi visoko, vnaša trubadursko toplino in je zgradil bogato, toplo, vnemo polno uglasbitev, ki se očitno z domišljijo in občutkom odziva na Andersenova besedila.
 
Nemesis divina je Börtz napisal leta 2006. Besedilo je delo Carla von Linnéja, bolje znanega kot Linnaeus (1707–1778), botanika in zdravnika. Petri, kot je predpisano, uporablja več flavt, od tenorske do sopranino, kar glasbo obarva z veliko barve. Na srečo je Börtz subtilen kolorist in njegovo bogato glasovno zborovsko pisanje deluje dobro. Linije flavte morda evocirajo Messiaena, a v pisanju je močna in spraševalna samostojnost ter občutek, da stvari ostajajo nedokončane v zadnjih vrsticah besedila.
 
Enako dobro zgrajeno delo je Rasmussenov »I«. Pogosto nenehni komentar flavte dodaja gostoti solističnega in zborovskega pisanja, kar vodi v vizionarsko in zanesenjaško lepo meditacijo za flavto, ko se delo bliža koncu. Nazadnje Bruunov Two scenes with Skylark uglasbi dve pesmi Hopkinsa – kot pri vseh drugih besedilih sta uglasbeni v angleščini, kar je poklon jezikovni odličnosti vokalnega ansambla. V The Sea and the Skylark se škrjanec vzpenja proti oplazenju morja, silovitost, ki je prenesena z natančno umerjenostjo; tako tudi precej mrka interpretacija ostrih zadnjih verzov pesmi. Bruun The Caged Skylark obdari z jecljajočim ritmom, kar se izkaže za učinkovito.
 
Vsak od teh skladateljev ima svoj močan glas in svoj način usklajevanja flavte ali flavt z zborovskimi in/ali solističnimi glasovi v teh uglasbitvah. Tu je raznolikost, raziskovanje natančnega zvočnega sveta, občutljivo raziskovanje besedila in zvočnosti ter – nikoli poenostavljena – želja po komuniciranju s kolegi izvajalci in s poslušalci.

Reviewed by Jonathan Woolf
Music Web International