Praulins: The Nightingale

Danska virtuozka na blokflavto Michala Petri je med kariero večkrat sodelovala z zborom, vendar se ji je njena izkušnja iz leta 2007 s švedskim skladateljem Danielom Börtzem (roj. 1943) zdela še posebej nagrajujoča. Po stockholmski krstni izvedbi Börtzove Nemesis divina sta Petri in njen mož kitarist Lars Hannibal, ki producira njene posnetke za njuno lastno založbo, dejavno začela iskati nadaljnje zborovske sodelavce. Prvi, ki se jima je pridružil, je bil latvijski skladatelj Ugis Praulins (roj. 1957), ki je predlagal besedilo po priljubljeni pravljici Hansa Christiana Andersena The Nightingale in k projektu pritegnil dirigenta Stephena Laytona. Layton je takrat vodil novoustanovljeni Danish National Vocal Ensemble, ki se je zdel dober par za projekt. Sčasoma sta se jim pridružila še skladatelja Sunleif Rasmussen (Ferojec) in Peter Bruun (Danec), oba nedavna prejemnika glasbene nagrade Nordijskega sveta. Nastala plošča razkriva osupljivo raznolikost in živahnost severnoevropske zborovske glasbe danes.

Čeprav vsi štirje skladatelji tu ponujajo zborovska dela najvišje kakovosti (in tehnične zahtevnosti), izstopata glasba Praulinsa in Bruuna. Praulinsova The Nightingale upravičeno odpira program. Njen eklektični, dinamični značaj bo nekatere poslušalce spomnil na dela, kot je Leonardo Dreams of His Flying Machine Erica Whitacra. Skladateljevo ozadje v progresivnih in heavy-metal rock skupinah, latvijski ljudski glasbi in obredih, filmski in televizijski glasbi ter renesančnem kontrapunktu mu je omogočilo, da ustvari nenehno spreminjajoč se zvočno tapiserijo, ki kljub temu izjemno dobro drži skupaj in z lahkoto izraža domišljijo v Andersenovih odlomkih. In vse zveni povsem „vokalno“, vključno s fenomenalnim delom za solo blokflavto, ki je vtkan skozi vso partituro in pogosto deli gradivo s pevci.

V svojih Two Scenes with Skylark se Peter Bruun (roj. 1968) opira na bolj tradicionalno dolgo pesniško obliko, v tem primeru na dve „škrjančkovi“ pesmi Gerarda Manleyja Hopkinsa. Kot v svojih odličnih programskih zapiskih piše Joshua Cheek: „Hopkinsove ptice, ki se dvigajo nad zemljo in letijo skozi nebo, so metafore za dušo . . . ki smrtnike vodijo k razmisleku o nadnaravnih sferah, ki ležijo onkraj običajne izkušnje.“ Prva pesem, „The Sea and the Skylark“, slavi moč in svobodo narave in njenih najmanj na zemljo vezanih bitij; tu sopranska blokflavta zlahka prevzame vlogo vzpenjajočega se škrjanca, pri čemer se zdi, da „his rash-fresh re-winded new-skeinéd score“ „pour / And pelt music, till none’s to spill nor spend.“ V nasprotju s tem druga uglasbitev, „The Caged Skylark“, razmišlja o človekovem brezplodnem, zemeljsko vezanem obstoju; Petri preklopi na tenorsko blokflavto, sapeno, otožno, bližje človeškemu glasu. Bruunov zborovski slog je bolj tradicionalen in uspelo mu je težko dejanje dopolnitve Hopkinsove poezije, ne da bi ponudil nezaželeno tekmovanje pesnikovim neprimerljivim preoblikovanjem angleščine.

Drugi dve skladbi več kot dobro držita korak v tej odlični družbi. Börtzova Nemesis divina, ki temelji na filozofskih spisih botanika iz osemnajstega stoletja Carla Linnaeusa, izkazuje poklon skladateljevemu rojaku in občasnemu sodelavcu, filmskemu ustvarjalcu Ingmarju Bergmanu. Börtz „se je [pogosto] ukvarjal s metafizično temo, ki jo najdemo v mnogih Bergmanovih filmih“ (Cheek) in to počne tudi tu, vendar izid nikoli ni manj kot privlačen, ker Börtzov občutek za dramo vedno prežema njegov zanesljivi nadzor nad glasbeno strukturo. Prav tako I Sunleifa Rasmussena (roj. 1961) ponuja prevzemajoč pregled Wallacea Stevensa Thirteen Ways of Looking at a Blackbird, kot ga je dekonstruirala danska pesnica Inger Christensen. Petrina basovska in sopranska blokflavta se brezšivno zlijeta s strokovnim petjem DNVE.

Vse je bilo posneto v odmevnem prostoru kopenhagenske Christianskirken, vendar na srečo akustika poživi zvok dvajsetglasnega zbora in solistke, namesto da bi ju zasula v zvočno blato. Vokalni solisti so izbrani iz zbora in opravijo odlično delo, kot tudi dirigent Layton. To je bil verjetno edini najprijetnejši zborovski posnetek, na katerega sem naletel leta 2011. Vidim, da je bil nominiran za nekaj nagrad grammy. Lahko si le želimo, da se plošča dobro prodaja in da bo glasba pogosteje izvajana; morda bo skladatelje mogoče prepričati, da ponudijo izdaje s spremenjeno blokflavtsko partijo za flavtista. Vsak ne more računati na solistko, tako spretno kot Michala Petri, in škoda bi bila, če bi bile te slavne skladbe prepuščene pozabi, ker „zvezda“ ni bila na voljo, da bi izvedla svoje linije.