Praulins: The Nightingale

Diskov z glasbo za blokflavto in glasove a cappella ne najdemo veliko. Veteranka med danskimi virtuozi, Michala Petri, združuje moči z vrhunskim danskim zborom v fascinantnem izboru novih del. Užitek je v tem, da slišimo, kako dobro se neokrašena jasnost Petrinega tona zlije z glasovi. Morda je to manj presenetljivo, ko se spomnimo čistosti blokflavte – nobeni ventili, jezički ali ustniki ne stojijo na poti nastanku zvoka. Glavna privlačnost je tu uglasbitev Andersenovega Slavčka v angleščini latvijskega skladatelja Ugisa Praulinsa. Praulinsov eklektični skladateljski slog je zlahka dostopen, zajema divjo disonanco, govoru podobno petje in toplo diatonično preprostost, nad katero se lahko Petrina lirična slavčkova pesem brez truda vzpne, v kontrastu s piskavim staccato čivkanjem mehanske nadomestne ptice. Čudovito, s sijočim zaključkom.

Nemesis divina Daniela Börtza uglasbuje besede botanika iz 18. stoletja. Najučinkovitejši je zaključek, kjer je besedilo skrčeno na zadušene, ločene zloge, prekinjane s čivkajočo blokflavto. Skladbo „I“ ferskega skladatelja Sunleifa Rasmussena je težje usvojiti, čeprav je nemogoče ne občudovati neustrašne natančnosti petja Danskega nacionalnega vokalnega ansambla. Peter Bruun navaja svoja prva glasbena vpliva kot Spandau Ballet in Duran Duran. V njegovih Two Scenes with Skylark, kontrastnem paru pesmi Gerarda Manleyja Hopkinsa, je od obeh komaj sled. Petri blesti, ko igra mehkejšo tenorsko blokflavto, ki spremlja The Caged Skylark. Stephen Layton vodi s slogom, disk pa je spektakularno tehnično izdelan.

Ocenil Graham Rickson
The Arts Desk