Howells: Requiem & Other Choral Works

V delu, ki je namenjeno tolažbi, je pomembno, da je dejanski zvok zbora toplo tolažilen. To zagotovo velja za ta novi posnetek Howellsovega Requiema iz leta 1932 v izvedbi Trinity Collegea: tonska zlitost, ki jo dirigent Stephen Layton izvabi iz zbora, prepojena z akustiko Lady Chapel v katedrali v Elyju, žari in iz uvodnega 'Salvator mundi' naredi duhovno blažilno izkušnjo.

Zanimivo je tudi opaziti, kakšno razliko v tej glasbi naredijo dodiplomski glasovi v primerjavi z zrelejšimi pevci. V solističnih odlomkih (sopran Hannah Partridge v Psalmu 23 je posebej ganljiv) je nedvomno dodatna ganljivost, ki jo ustvarja razmeroma majhna izumetničenost njihovega petja.

V tutti odsekih jasen, mladosten timber zbora Trinity in odsotnost vibrata v zgornjih glasovih stopnjujeta občutek izgube, ki prežema Howellsovo skladbo. Kot da bi se žalostna zgodba nekako še bolj otožna, ko jo recitira glas sveže, neomadeževane nedolžnosti.

Čistost glasov brez vibrata je spet velika prednost na začetku Gloucester Service, kjer so imitacijski odmevni učinki v sopranskih in altovskih glasovih izrisani z nežnostjo in natančnostjo. Robustnejši St Paul's Service ima, kjer je to potrebno, obilo čiste teže.

Odličen vsestranski uvod v Howellsovo zborovsko glasbo.

Recenzija: Terry Blain
BBC Music Magazine