Howells: Requiem & Other Choral Works

Ali za Howellsovo sakralno glasbo zadostujejo samo moški zbori? Tako so vztrajali prejšnji komentatorji, čeprav bi isto za Bachove kantate trdil le najtrši epigon. Po isti logiki dobro artikulirana ameriška angleščina ni nič neprimernega, zlasti ko zbor Gloriae Dei Cantores iz Massachusettsa poje delo, napisano za Washington National Cathedral, in sicer pozen in nedokončan Te Deum, ki je tako kot dallaški kantiki tonalno stabilnejši od zgodnejših dvojnikov, napisanih za angleške katedrale. Čeprav pozdravljam dokončanje te nežno prepričljive uglasbitve, ki ga je opravil John Buttrey, je moj pomislek bolj temeljen in zadeva širino tona. Vzporedne polstopnje (začetek Chichester Magnificat), preprosti psalmi (št. 23 iz Requiema) in drzni unisoni (v Te Deum) ne naredijo želenega učinka in nevarno zdrsnejo z višine tona (preveč pogosto pod njo, pri sopranistkah), ko je vibrato širok in snemalno ravnovesje razpršeno. Če niste sredi te glasbe in je ne pojete, se pogosto težko osredotočite na podrobnosti, bodisi ob poslušanju posnetka bodisi v cerkvi, široki dinamični razpon, ki ga zahteva, pa je lahko bolj v pomoč kot v oviro.

Zgoščenka založbe Hyperion je zato še bolj impresivna, ker razprši oblake disonance, ki so Howellsu prinesli slab sloves vijugastega mistika, in nam dopusti slišati, kako dobro uho je imel, ne le za sočno suspenzijo ali premočno kadenco, ampak tudi za spretno dvoglasno harmonijo, kot jo najdemo skozi vso zadržano Gloucester Canticles. Choir of Trinity College, Cambridge ima idealno čist in poln ton. Veličastne himne in kantiki so ekstrovertirani in osredotočeni, intimne prošnje, kot je Take him, earth, pa zapete z veliko ravnovesja.

Primerjave lahko laskajo in zavajajo, a ob Requiemu zbora Trinity zveni Choir of St John's prehitro, Vasari Singers preveč oddaljeno, Cambridge Singers nekoliko preprosto; celo moji prejšnji favoriti, Corydon Singers, ne pristanejo na akordih s povsem polnim in budnim razumevanjem tega, kaj dela Howellsa Howellsa, tiste strastne, modalno obarvane uporabe osebnega in numinoznega, ki me spominja bolj na Brucknerja kot na Stanforda. Kako dobro je slišati St Paul's Service, ki ga ne požre kupola te katedrale, ampak ga še vedno podpira mogočna zver Willis, ki v tem primeru pripada Lincolnu. V recitalu mnogih vrhuncev sem se znova in znova vračal k St Paul's Nunc dimittis: prostorno odmerjenemu in zagotovo usmerjenemu k ritardandu vsemogočne širine, ki ga bolj povezujemo z ambivalentnim katoličanom Mahlerjem kot z enako ambivalentnim protestantom Howellsom. To je popolna zgoščenka svoje vrste.

Ocenil Peter Quantrill
Gramophone Magazine