Handel: Chandos Anthems Nos 5a, 6a & 8

Acis and Galatea je morda najbolj priljubljeno med deli, ki jih je Händel napisal za Jamesa Brydgesa in njegovo ambiciozno preurejeno hišo v Edgwareju; a napisal je tudi čudovit niz anthemov, znanih po naslovu vojvodine, v katero je bil Brydges pozneje povzdignjen. Daleč od Coronation Anthems, ki kradejo žaromete, so bili Chandos Anthems napisani za majhne zasedbe, ki so bile na voljo v Cannonsu. Veliko pove o Laytonovi spretnosti, da mu je uspelo ohraniti njihovo družabno intimnost kljub povečanju lastnih sredstev na zbor z več kot 30 pevci in temu ustrezen orkester. Ko je Händel nekatere stavke pozneje ponovno uporabil, se tudi sam ni bal majhne ojačitve, torej je Layton v dobri družbi. Pa tudi Händel. Layton je neprekosljiv händlovec, mojster arhitekture, vendar nenehno pozoren na poživljajoče nianse, ki se zdijo očitne šele za nazaj.

Pomaga, da Layton uživa tesen odnos tako s svojim strokovno izurjenim zborom kot z orkestrom Orchestra of the Age of Enlightenment, ki se skozi vse izkaže za „razsvetljujoč“ - bodisi v božajočih bukoličnih sladkih besedah žuborečih violin na začetku „O come, let us sing unto the Lord“ ali v neustavljivo uglajenem odvijanju zapeljivega Andanteja pred „I will magnify thee, O God“. Sijoči sopran Susan Gritton, brezhibno oblikovan kontratenor Iestyna Daviesa in primerno lirični „angleški“ tenor Thomasa Hobbsa so češnja na torti. Celotna zbirka je zagotovo na obzorju (Anthemi št. 7, 9 in 11a so izšli leta 2009); njena dokončitev ne more priti dovolj hitro.

Paul Riley