Esenvalds: Passion and Resurrection & Other Choral Works

Revolucija leta 1991 v Latviji je šla v zgodovino kot »pojoča revolucija«. Tisoči Latvijcev so se zbrali, da bi peli pesmi, ki so jih komunistični oblastniki prepovedali. Eriks Esenwalds je bil star štirinajst let in je bil tam. Zapel se je v svobodo.
Skladatelj, ki na začetku študija vidi, kako se mu odpirajo vsa vrata, bo nove vtise vpijal kot goba. In teh je bilo veliko. Latvija je majhna država (2,2 milijona prebivalcev) z bogato pevsko tradicijo: veliki zborovski festivali z več kot deset tisoč udeleženci so med vrhunci kulturnega življenja. A to je le lokalna stran stvari. Po študiju na konservatoriju v Rigi se je mladi skladatelj izpopolnjeval na mojstrskih tečajih pri Britancih Michaelu Finnissyju in Jonathanu Harveyju. Finnissy piše partiture, v katerih je kompleksnost povzdignjena v cilj. Harvey piše svoje nove zvoke iz globoke duhovne zavesti. Povsem drugačen impulz je prišel od Američana Richarda Danielpourja, moža, ki je veliki neoromantični gesti dal priljubljen ameriški sunek.

Eriks Esenvalds je kariero začel z instrumentalnimi deli v disonančnem idiomu, a so ga njegove glasbene korenine kmalu potegnile v drugo smer. To, da zna združiti bogato tradicijo svoje dežele s svojimi obsežnimi izkušnjami kot modernist, odpira zanimive perspektive. A Esenvalds od leta 2002 deluje tudi kot tenor v Latvijskem radijskem zboru, in dejstvo, da kot zborovski pevec pozna vokalni repertoar od znotraj in od zunaj, te perspektive šele zares naredi intrigantne. Rezultat ni od muh, in na tem CD-ju je prvič zbran skupaj.
Nastala je čudovita zbirka. Da svojo množico naučenih skladateljskih tehnik zna združiti na povsem izviren način, dokazuje z delom »Legend of the walled-in woman« (legenda o zazidani ženski). Albanska ljudska glasba, glissandi in široko razpršene zborovske harmonije v mehko drgetajočih tonalitetah ustvarjajo očarljivo poslušalsko doživetje. Že zaradi te skladbe si je ta CD priboril pravico do obstoja.
Esenvalds dobro pozna dosežke svojega starejšega ameriškega kolega Mortena Lauridsena in njegovega »naslednika« Erica Whitacra, skladateljev, ki znata govoriti neposredno srcu. To je razvidno iz zadnjega dela na tem ploščku, »The Long Road«. Esenvaldsu ni treba skrbeti .....

V delu, zaradi katerega se je vse začelo, »Passion en Resurrection«, je skromna vloga namenjena zasedbi Britten Sinfonia, orkestru, ki deluje na angleški vzhodni obali. V tej partituri so potrebna samo godala. A takoj izstopajo. To delo se namreč ne začne z notami Esenvaldsa, temveč z notami Christóbala de Moralesa, španskega renesančnega skladatelja: motet Parce mihi domine. Mnogi ljubitelji glasbe bodo ob branju tega naslova takoj pomislili na odmeven CD, ki je izšel leta 1994 pri založbi ECM. Na njem je saksofonist Jan Garbarek svoje improvizacije ovil kot kača okoli vratu zasedbe Hilliard Ensemble v istem motetu. Osupljivo poslušalsko doživetje: ko ga enkrat slišiš, ga ne pozabiš nikoli več.
Tu skozi spokojni mir Christóbala de Moralesa ne lebdi saksofon, temveč godalni orkester. Zelo subtilno, kot menjava med frazami, in v odtujujoči, a ne trkajoči tonaliteti. Zgodba o pasijonu in vstajenju je pripovedovana kar se da preprosto. Zbor je hkrati evangelist in Kristus, sopranistka Carolyn Sampson poje tako mater Marijo kot Marijo Magdaleno. Zgodba ni zgrajena kronološko, temveč epizodno, in skladatelju omogoča, da konča tam, kjer je začel, od kesanja Marije Magdalene do žalosti Marije, matere. Glasbeno to ustvari sijajno ambivalenten sklep, ki hoče neskončno zamreti in nikoli ne pride do razrešitve.

Dirigent Stephen Layton je gonilna sila te izdaje in svoji kroni glasbenih odkritij, ob katerih utihneš, spet doda biser: Schnittke, Lauridsen, Jackson, Whitacre in zdaj Esenvalds. Človek je genij.

Reviewed at opusklassiek.nl