Ešenvalds: Passion and Resurrection & Other Choral Works

V treh baltskih republikah je vedno obstajala izrazito vrhunska in raznolika glasbena scena, ki je po razpadu Sovjetske zveze znova zares razcvetela. Zdaj, približno 20 let pozneje, je postala pomemben dejavnik na evropski sceni sodobne glasbe (tako v jazzu kot v sodobni klasični glasbi). Številni skladatelji in solisti, ki so jih doma slavili že od mladih let, so zdaj »odkriti« v zahodni Evropi in ZDA. Baltski glasbeniki in skladatelji se odlikujejo z osvežujočim nekonformizmom, ki v veliki meri ignorira miselnost taborov zahodnega glasbenega poslovanja in tako odpira nova obzorja.

Skladatelj in tenorist Ēriks Ešenvalds (letnik 1977) je dober primer te nove baltske generacije: tako kot mnogi njegovi rojaki se tudi on glasbeno ne da uvrstiti v običajne kategorije. Ešenvaldsov že zdaj impresivno obsežen opus je zrcalo povsem različnih vplivov, ki izvirajo iz skrbno izbranih učiteljev, pa tudi iz njegovih široko razpetih zanimanj: disonanca ali konsonanca, preproste melodije ali ritmično kompleksne tvorbe, Ešenvaldsova dela ne sledijo nobeni določeni šoli ali toku, temveč se prilagajajo posameznemu povodu, posameznemu cilju skladbe. To je pragmatizem, ki je našemu skoraj ideološko zaznamovanemu odnosu med skladateljem in delom nekoliko tuj, a v resnici Ešenvaldsov sproščen odnos do slogov in tehnik spominja na baročne velemojstre, kot sta Johann Sebastian Bach ali Georg Friedrich Händel, ki sta prav tako znala svoj slog natančno prilagoditi želenemu rezultatu in sta se te sposobnosti posluževala povsem samoumevno.

Ešenvaldsov mednarodni debitantski album »Passion and Resurrection« (pri Hyperion Records) je zato ustrezno raznolik in združuje različno zasnovana zborovska dela. Medtem ko »Legend Of The Walled-In Woman« predeluje vplive jugovzhodnoevropske ljudske glasbe (natančneje albanske), »Long Road« preseneča s preprostostjo, ki spominja na cerkveno pesem, glavno delo te plošče »Passion and Resurrection« pa je prepleteno omrežje besedil in slogov, ki ostajajo fragmentarni in se vendar združujejo v celoto, prav kot mozaik, ki ga je mogoče zajeti šele, ko ne gledamo posameznih delov, temveč celotno sliko.

Potreben je tako neverjetno vsestranski zborovski ansambel, kot je Polyphony – najpozneje od njihovega fenomenalnega posnetka Mesije (2009) bi moralo biti to ime vsakemu glasbenemu prijatelju sinonim za največjo natančnost in najbolj prepričljive interpretacije –, da tako svojevrstno eklektična dela oblikuje v fascinanten zvočni doživljaj. Pri naslovni skladbi jih podpirata nič manj izvrstni Britten Sinfonia in čudovita Carolyn Sampson kot sopranska solistka (znana po svojih izjemnih interpretacijah stare glasbe, nazadnje tu kot krhka interpretka Dowlanda).

Ne nazadnje zaradi izvrstnega nastopa ansambla je »Passion and Resurrection« postala presenetljivo, nadvse uspelo priporočilo (ne le) za veliko noč, s fascinantno vokalno glasbo onkraj renesanse, baroka, klasicizma in romantike, a vendar z občutnimi stičišči. (Nadaljnji) vzpon Ēriksa Ešenvaldsa do zvezde mlade generacije skladateljev je s tem posnetkom trajno pospešen. Posebna plošča, izdana marca 2011.

Napisal Sal Pichireddu blog.codaex.de