Esenvalds: Passion and Resurrection & Other Choral Works

Polyphony in Hyperion Records sta storila več za razširitev našega zborovskega okusa kot kateri koli drug zbor ali založba v tej državi. Po odličnih nedavnih pregledih Gabriela Jacksona, Mortena Lauridsena, Paweła Łukaszewskega in Erica Whitacra je drugi „najboljši zbor na svetu“ (po reviji Gramophone) izdal ploščo z glasbo latvijskega skladatelja Ēriksa Ešenvaldsa. Za razliko od prosojnega migotanja Whitacra ali Lauridsena Ešenvalds ne ustvarja lepe vere. Ta plošča je strastna in pogosto težavna izpoved, ki jo Polyphony izvaja z veliko zanosa.

Glavni poudarek je na Ešenvaldsovi kantati iz leta 2005 Passion and Resurrection. Odlomkasta zbirka besedil in zvokov, med njimi Moralesov `Parce mihi` (tu so namigi na Hilliard Ensemble), starodavni koral in ululirajoči marijanski glas (odlična Carolyn Sampson), se prekriva na skoraj Pendereckemu podobnem godalnem ozadju. To je glasba, ki objema kulture, ne da bi katero posebej privilegirala. Čeprav je drugi del bolj filmski, kljub temu nadaljuje intenzivnost zasnove in izmenjavo idiomov. Britten Sinfonia nudi odlično podporo skozi vso skladbo.

Križanje v tretjem delu je razdeljeno med besen napad in srhljivo kontemplacijo, saj se odlomki iz evangelija nostalgično slišijo ob siju zvoka Polyphony. Opustošenje, ki sledi, je ujeto v utišanih tonih, preden sledi razgrajaški izbruh za vstajenje samo. Iz te zmešnjave solistka pojoče izgovarja besede Marije Magdalene. Pozdravi vstalega Kristusa, ne da bi vedela, kdo je. Glasba nakazuje upanje, čeprav moramo skozi drobce glasbe prisluhniti, da bi razbrali njeno sporočilo.

Po moči prvega dela se drugi del plošče posveča Ešenvaldsovim zborovskim pesmim in motetom. Tu so oblike manj drzne, čeprav harmonski jezik ne zdrsne nazaj v znano. Veličastno statični `Evening` prepusti mesto intenzivnejši `Night Prayer`. Natančna intonacija Polyphony, skupaj z užitkom nad nešteto zadržki in harmonskimi podplutbami teksture, poživlja te bolj introspektivne skladbe.

`A drop in the ocean`, v spomin na Mater Terezijo, je spet v dramatičnem duhu Passion and Resurrection. Ob mantričnem `Pater noster`, kričanem šepetu in žvižgajočih vetrovih si sopranistke v ponavljajočih se melizmah sledijo druga drugi. Vera je skrivnostna, ne slišana v bujni homofoniji nakopičenih akordov, temveč v ostankih zvoka. Te tehnike so uporabljene v `Legend of the walled-in woman`, ki pripoveduje o ženini žrtvi za večje dobro. `Long Road`, zadnje delo na plošči (prevedeno v angleščino za Polyphony), nam omogoča ceniti prosojno toplino zvoka zbora. In čeprav je zlitost brezhibna, imajo posamezne barve in glasovi možnost zasijati.

Po eksploziji pozlačene in nekoliko udobne vere, ki smo jo slišali v glasbi Lauridsena ali Whitacra, Ešenvalds ponuja razdrobljeno, preizkušajočo alternativo. Pomenljivo je, da njegov prav tako navdahnjeni angleški kolega Gabriel Jackson prispeva odlične spremne zapiske k tej izdaji. S prebiranjem drobcev Ešenvaldsovega glasbenega spomina poslušalec najde resničnejše bistvo vere; to je izviren spremljevalec pasijonskega časa.

Reviewed by Gavin Plumley
Entartete Musik