Britten: A Ceremony of Carols & St Nicolas

Glasbeni album tedna

Za razliko od mnogih svojih sodobnikov in predhodnikov v svetu klasične glasbe je Benjamin Britten rad pisal skladbe za otroke in amaterske izvajalce. Saint Nicolas in A Ceremony of Carols lepo predstavljata to področje skladateljevega zanimanja.

Dejstvo, da novi dovršeni posnetek teh del pri založbi Hyperion poudarja odrasle in visoko izurjene izvajalce namesto tistih, ki jih je zagovarjal skladatelj, vpliva na to, kako doživljamo to glasbo.

Čeprav so bile ljubke, z modalnim pridihom obarvane srednjeangleške pesmi, ki jih je Britten uglasbil v A Ceremony of Carols, prvotno zasnovane leta 1942 za ženski zbor in soliste ob spremljavi harfe, je Britten kmalu izrazil prednost otroških – in zlasti dečjih – glasov. „Mislim, da so bili mali fantje očarljivi,“ je skladatelj zapisal v pismu leta 1943 po vrsti izvedb s takim ansamblom. „Občasna grobost je bila zlahka odtehtana z njihovo svežino in naivnostjo – nekaj zelo posebnega.“

Čeprav odrasli delo še naprej redno izvajajo (Julius Harrison ga je priredil za zbor SATB), mu mlajši glasovi vdahnejo neustavljivo lahkotnost. Ob spremljavi bistro svetlikajočega igranja Sally Pryce na harfo ženske iz The Choir of Trinity College Cambridge pojejo s toplino in strastjo. A težja kakovost zrelih ženskih glasov, prepletena z vibratom, zapolni filigransko teksturo Brittnove glasbe.

Saint Nicolas prav tako uporablja otroške glasove – ob mešanem odraslem zboru, komornem orkestru in tenorskem solistu. Delo, ki dramatično pripoveduje legende iz življenja naslovnega svetnika, je bilo naročeno leta 1948 za stoletnico neke šole, Britten pa ga je zapisal posebej za razpoložljiva sredstva. Zato le tenorski solist in vodilni instrumentalisti zahtevajo visoko raven strokovnosti.

Ultra profesionalnost sil, vključenih v izvedbo Saint Nicolas na tem posnetku – med katerimi so tudi Holst Singers, City of London Sinfonia, Boys of the Temple Church Choir, tenorist Allan Clayton in dirigent Stephen Layton – ujame harmonsko in melodično iznajdljivost ter pripovedno moč dela. Izvajalci pristopijo k svetli tonaliteti G-dur in preprosti homofoni teksturi „His Piety and Marvelous Works“, zborovske ode o svetnikovem dobrodelnem delovanju, z enako toliko občutka in spretnosti, kot jo vložijo v zapletene disonance „Nicolas Devotes Himself to God“.

Kljub temu pa v našem vse bolj razdrobljenem, specializiranem svetu kulturni dogodki, ki združujejo izvajalce različnih zmožnosti, lahko igrajo ključno vlogo pri ustvarjanju človeških povezav. Z mamljivimi melodijami, ki amaterskim pevcem omogočajo lahko in zabavno obvladovanje, ter premikajočimi se tonalitetami in kromatiko, ki profesionalcem ponujajo dovolj za žvečenje, Saint Nicolas predstavlja „skupnostno muziciranje“ v njegovi najvišji obliki. „Povsem profesionalni“ posnetek je zvočno živahen, čeprav mu manjka to prepričljivo ideološko jedro.

Chloe Veltman