Britten: A Ceremony of Carols & St Nicolas

A Ceremony of Carols največkrat slišimo v izvedbi dečkov sopranov – obstaja tudi priredba za SATB Juliusa Harrisona, ki kljub vsej Harrisonovi spretnosti po mojem mnenju ne deluje zares. Vendar Mervyn Cooke v svojem odličnem zapisku v knjižici poudarja, da je bilo delo, ki ga je Britten večinoma skomponiral med pomorsko potjo iz ZDA v Britanijo leta 1942, zasnovano za ženske glasove. Britten je sedem uglasbitev napisal na Atlantiku; pozneje, med letoma 1942 in 1943, je dodal procesijski in recesijski stavek, Interlude za solo harfo in ‚That yongë child‘. Posnetkov ženskih zborov je več, vendar so veliko redkejši od izvedb dečkov.

Ob poslušanju te izvrstne nove različice dam zbora Trinity College je treba priznati, da lahko dečki glasbi dodajo drugačne lastnosti. Zlasti bolj kultiviran zvok teh mladih dam nima ostrine, ki jo lahko dečki prinesejo zlasti v pesmi, kot sta ‚This little babe‘ in ‚Deo gracias‘. Vendar zboru Trinity v teh točkah ne manjka napada in natančnosti, vsako pomanjkanje „ostrine“ pa je majhna cena; čudovito petje dam iz Trinityja močno to nadomesti. Njihovo petje je predano, veličastno nadzorovano, čistega tona, popolnoma zanesljivo v intonaciji – celo najboljši dečki soprani se včasih zataknejo „v razpoki“ – in izrazno. Poleg tega je njihova dikcija brezhibno jasna. Tu sta dve odlični sopranistki solistki, Zoë Brown in Katherine Watson – gospodična Brown je še posebej dobra v ‚That yongë child‘. Tudi harfistka Sally Pryce nastopa odlično. Skratka, to je ena najboljših izvedb A Ceremony of Carols, kar sem jih slišal.

Celotni zbor Trinity in Holst Singers združita moči za St. Nicolas. V katalogu je več različic, a naključje je, da je tista, ki jo imam v zbirki že vrsto let – skupaj z Brittnovim lastnim klasičnim posnetkom s Peterjem Pearsom – prav tako disk Hyperiona, zdaj pri njihovi založbi Helios. Naredil ga je Matthew Best s svojim zborom Corydon Singers s pokojnim Anthonyjem Rolfejem Johnsonom v naslovni vlogi. Posnetek, narejen leta 1988, je nastal na istem prizorišču kot ta novinec, v cerkvi All Hallows v Gospel Oaku. V svoji kritiki tega diska je William Hedley povsem upravičeno opozoril na neenakomernost dela. Ob tem priznanju sem imel do dela vedno šibkost. Strinjam se z Mervynom Cookom, da je to odličen primer Brittnove sposobnosti vključevanja amaterjev in poklicnih glasbenikov – in celo občinstva. Cooke navaja tudi kritiko krstne izvedbe, v kateri je bil omenjen „skladateljev genij za doseganje najbolj izpovednih učinkov z najpreprostejšimi sredstvi“. Mislim, da je to točno. Trenutek, ko trije vloženi fantje vstopijo in pojejo ‚Alleluia‘, se marsikomu zdi „sirast“, a je zelo učinkovit, kot sem se spomnil šele nedavno ob odlični živi izvedbi v katedrali v Coventryju (kritika). In potem je tu trenutek po Nicolasovi smrti, ko orgle tako tiho zaintonirajo sklepno pesem, ‚God moves in a mysterious way‘, že sama spretna izbira. Je tako preprosta glasbena gesta – samo šest taktov tihih akordov – pa vendar povsem spremeni razpoloženje, in to na zelo domiseln način. Čeprav je bila večina Brittnovih oper leta 1948 še v prihodnosti, je bil očitno nekdo, ki je že imel dober občutek za gledališče. Napisal bo še mnogo dovršenejših del, a St. Nicolas močno nagovarja poslušalce in ga ne bi smeli podcenjevati.

Ta nova izvedba zanj predstavlja najboljši možni argument. V primerjavi s prejšnjo Bestovo izvedbo novinec zveni dramatičneje – mislim, da je posnetek nekoliko bližji in morda posnet na višji ravni. Obstaja nekaj primerov, ko se Matthew Best zdi malenkost bolj razkošen kot Stephen Layton, a nikoli v škodo glasbi, menim. Mislim, da Best po eni strani zmaga: uporabi dodatne pevce – člane štirih zborov – ki se pridružijo v obeh občinskih pesmih. To je še posebej očitno v ‚All people that on earth do dwell‘ in vredno je bilo dodatnega truda, da bi ugodili Brittnovi želji po vključevanju občinstva. V enem drugem pogledu imam Besta rajši kot Laytona. V zadnji pesmi, ‚God moves in a mysterious way‘, Layton po prvi kitici nekoliko pospeši, čeprav to v vokalni partituri ni označeno. Best ohranja svoj široki tempo in zato bolj ujame duh začudenja in veličine. Je le majhna malenkost, a to je seveda naš zadnji vtis izvedbe.

V drugih pogledih so časti približno enakomerno razdeljene. Strinjam se z Williamom Hedleyjem, da Anthony Rolfe Johnson včasih zveni pod pritiskom, čeprav mi njegova izvedba še vedno zelo ugaja. Allan Clayton, seveda mlajši pevec, nima takšnih težav. Rolfe Johnsonov glas je po naravi nekoliko slajši in njegova izkušenost ter občutljivost sta zelo dobrodošli v odlomkih, kot je ‚Nicolas devotes himself to God‘, kjer je njegov čustveni razpon impresiven, in v molitvi, ki jo Nicolas zapoje po umiritvi neurja. A Clayton po občutljivosti nikakor ni zasenčen. Njegovi izvedbi obeh omenjenih odlomkov sta veličastni in pravzaprav se mi zdi še bolj ganljiv v načinu, kako poda tihi konec ‚Nicolas devotes himself to God‘. Po drugi strani, čeprav Rolfe Johnsonu ne manjka glasovne moči, je mož in goreč ton, ki ga Clayton lahko ustvari v odlomkih, kot je ‚I, Nicolas‘ v petem stavku, prepričljiv. Vesel sem, da imam obe odlični interpretaciji v zbirki, a če bi moral izbirati, bi se zdaj odločil za Claytona, katerega izvedba je zelo impresivna.

Zborovski prispevki v obeh izvedbah so odlični. Pri Laytonu združene sile njegovih dveh zborov podajo uglajeno petje. V četrtem stavku, ki prikazuje Nicolasovo z nevihto prekinjeno potovanje v Palestino, moški pojejo z elanom, ne da bi kdaj prisilili ton, in odrasli zbori vseskozi podajo zgledno izvedbo Brittnove glasbe. Dečki soprani pojejo zares dobro – Luke McWatters je samozavesten in natančen v ‚The Birth of Nicolas‘ – in galerijski zbor sopranov, ki ga po mojem mnenju sestavljajo nekateri pevci iz Trinityja, je čudovito postavljen v zvočno sliko in poje z očarljivo čistostjo tona. Instrumentalno igranje je natančno in odlično artikulirano.

Svojega izvoda posnetka Matthewa Besta ne mislim zavreči, a na splošno menim, da ima ta nova Laytonova izvedba rahlo prednost. Zvok na starejšem posnetku je zelo dober, a novinec zveni neposredneje in je zato še bolj impresiven. Čeprav mi Anthony Rolfe Johnson v naslovni vlogi zelo ugaja, je Allan Clayton živahnejši in dramatičnejši ter Rolfe Johnsonu v nežnejših odlomkih nič ne ostane dolžan. Tehtnico odločno nagne v korist nove izdaje zelo dobra izvedba A Ceremony of Carols – Best ponuja Hymn to St Cecilia v dobri izvedbi, a to ni tako radodarna dopolnitev. Hyperion si vedno prisluži visoke ocene za dokumentacijo in ta novi disk ni izjema, saj je esej v knjižici Mervyna Cooka zelo dober in zelo informativen.

Brez dvoma bo ob Brittnovi stoletnici leta 2013 prišlo do preobilja njegovih posnetkov. Hyperion je zgodaj zgrabil priložnost in postavil letev visoko.

Ocenil John Quinn
Music Web International