Britten: A Ceremony of Carols & St Nicolas

Ko se bliža Brittnova stoletnica, je lepo, da lahko navdušeno pozdravimo to iskrečo se zgoščenko dveh njegovih »klasičnih« partitur iz štiridesetih let. A Ceremony of Carols (posnet leta 2007, zgodaj v Laytonovem vodenju Trinity Collegea) tu pojejo enakomerno spojeni zgornji glasovi njegovega kapelnega zbora. Laytonovi tekoči tempi poudarjajo dramatično zaporedje kolednic (ki jih tako pogosto izbirajo posamično in jih na silo vrivajo v mešane programe). Vse solistične izvedbe so brezhibno oblikovane, harfistka Sally Pryce pa z lahkoto obvlada peklensko težke spremljave.
Zborovsko petje je enako užitno v glavnem delu zgoščenke, kantati Saint Nicolas (1947-48), katere uvod gladko steče iz konca Ceremonyjevega Recessiona. Čeprav je njegov celotni čas približno štiri minute počasnejši od Steuarta Bedforda (v istem prostoru, All Hallows, Gospel Oak), glasba ne vleče. Layton celo prepričljivo zagovarja občasne nerodne trenutke partiture (na primer prehod s konca fugiranega odseka pri »Serve the Faith«).
Allan Clayton vlogo Nicolasa popolnoma prevzame zase. Kako čudovit glas! Spomnil me je na jasnost Wilfreda Browna. Prav tako ni niti sledu kakršnih koli Pearsovskih potez, čeprav sem pogrešal oporo, ki jo je Philip Langridge (pri založbi Naxos) vnesel na primer v tretji stavek, v katerem se Nicolas posveti Bogu.
Krepki mornarji, Pickled Boys in klavirska duetista, podobna šoli St Trinian's, so vsi v odlični formi. To je lep in globoko ganljiv posnetek.

Ocenil Malcolm Riley
Gramophone Magazine

Brittnova glasba za vse

Caroline Gill in dirigent Stephen Layton raziskujeta partituro Brittnovega Saint Nicolas in se čudita skladateljevi sposobnosti, da svoj slog prilagodi tako profesionalnim kot amaterskim izvajalcem.

Stephen Layton skorajda ne ve, kam bi se dal, ko sede. Sestala sva se, da bi govorila o partituri Brittnovega Saint Nicolas, kantate, napisane za stoletnico Lancing Collegea v Sussexu, za mešani zbor, tri solistične dečke, solo tenorja, klavirski duet, godala in tolkala. Layton je delo pravkar posnel, skupaj z A Ceremony of Carols, z Trinity College Choir, Holst Singers, pevci dečki londonske cerkve Temple Church in City of London Sinfonia za založbo Hyperion in je (na srečo) zelo vesel možnosti, da se pogovarja o sami glasbi. »V intervjujih navadno nimam sreče, da bi lahko tako govoril o sami glasbi,« pravi in navdušeno prelista strani sem ter tja. »Običajno razpravljam o snemalnih načrtih.«
Zanimivo je že samo pogledati note na strani. Napevi himen in harmonizacije so zapisani s širokimi belimi notami: opazovati, kako glasba napreduje skozi solistične odseke in zborovske dele do glasbe za občestvo, pomeni videti, kako se glasba redči od gostih črnih not v bele v obliki, ki skoraj izgleda kot slika. Moj občutek je vedno bil, da se Brittnova dovzetnost za natančno proučevanje deloma potrjuje tudi z vizualno lepoto njegovih not na strani: mogoče je videti, ne le slišati, kako gladko razširja, osredotoča in prehaja, in sprašujem se, ali Layton to mnenje deli.
»Lahko pokažete, kako to deluje, že v enem samem stavku, ker tako uspešno niha med različnimi elementi. V treh minutah in pol preide od čudovitega klavirskega dueta do mornarjev, ki pojejo na vse grlo, do zakulisne nevihte z gromom in streli, in se zmanjša na starca Nicolasa, ki moli skoraj v monotonu. To se mi zdi skrajen kontrast, tako vizualno kot slušno.«
Ena stvar, ki je ni mogoče takoj razbrati s strani, pa je, kako preprosto je vse skupaj. Morda je to pravzaprav še ena od Brittnovih moči: sposobnost, da iz mladih in amaterskih glasbenikov izvabi najboljše z glasbo, ki je zavajajoče zahtevna in zadovoljujoča v svoji preprostosti. Britten na primer uporablja nespremenljive taktovske oznake, ki lahko bodisi podpirajo preprost odsek, s katerim se spopade vsak zbor, bodisi dopuščajo zahtevnejši, aleatorični odsek, ki se ponavlja kot motiv in ustvarja večji občutek svobode kot omejitve.
»In to velja še posebej tam, kjer dečki pojejo svoje 'Alleluias',« pravi Layton. »Tam je iskrenost, ki jo ustvari s preprosto tonsko paleto, podobno ponavljajočemu se marševskemu basu v 'Famine tracks us down the lanes': da nam nekaj, česar se lahko oprimemo in slišimo kot preprosto, ne prenapeto.«
Toda ali to deluje kot koncept samo, če ga ustrezno kontrastira z drugimi odseki glasbe, kar je težko storiti, ko poskuša ustvariti tako vsesplošno dostopno skladbo? »Pa mu uspe. Ko tenor poje sam, 'My parents died': tu vidimo drugo plat Brittna, ki ne piše skupnostne glasbe za vse, da bi sodelovali. To je trenutek, ko dobite, če hočete, njegovo zrelo skladbo, ki je namerno bolj prefinjena.«
Tu se Layton spet nasmehne skladnosti in smislu skladbe ter poudari, kako obsežen je kontrast v slogih, ki jih vsebuje partitura. »V vseh stavkih lahko vidimo raznolikost,« pravi, »in če bi, kot lahko tako zlahka storite z iTunes, kliknili na začetek vsakega stavka, bi si mislili 'Joj, je to ista skladba?'«