Various: Beyond All Mortal Dreams

ZDA in Kanada so morda sekularni državi, a tega ne bi nikoli rekli ob Beyond All Mortal Dreams: American A Cappella (Hyperion), najnovejši zgoščenki zbora Choir of Trinity College, Cambridge. Vseh razen 5 od 19 skladb na zgoščenki ameriških in kanadskih skladateljev sedanjih in preteklih stoletij je izrecno krščanskih, ena od dveh uglasbitev pesmi Henryja Wadswortha Longfellowa pa vključuje krščanske izraze, kot sta »angeli« in »duša«. Ali je taka antologija resnično reprezentativna za obsežen korpus severnoameriške zborovske glasbe 20. stoletja ali pa dejansko odraža naklonjenost angleških zborov in dirigentov repertoarju, ki črpa iz njihovega strokovnega znanja o cerkveni glasbi?

Kljub vprašanjem o repertoarju in pripravljenosti ameriških skladateljev 20. in 21. stoletja, da stopijo onkraj cerkve, je kakovost glasbenosti na tej plošči jasna. Pod vodstvom Stephena Laytona, ki je znan tudi po svojih odličnih posnetkih zborovske glasbe Američanov Mortena Lauridsena in Erica Whitacra z ansamblom Polyphony, Trinity College Choir osmim izbranim skladateljem prinaša zelo čist, angleški zvok. Zbor poje z minimalnim vibratom in ustvarja zvok, za katerega sta značilni vzvišena, dečkovska čistost visokih sopranov in toplina njegovega vokalizma. Tudi njegov legato je brezhiben. Skratka, čudovit zvok, idealno primeren za izbrani repertoar.

Tisti, ki delite mojo naklonjenost neoromantični glasbi, boste obožavali uvodno skladbo Tonight Eternity Alone (1991) Renéja Clausena. Clausen (r. 1953), ki vodi zbor Concordia College Choir v Minnesoti, lepo ujame občutek čudenja in večne prostranosti v tem odlomku iz Dusk at Sea Thomasa S. Jonesa ml. V tem delu in nekaj drugih se pevcem celo uspe zatreti svoj britanski naglas. Ko pa v ospredje stopijo solisti, jih njihova klasična angleška »zborovska« izreka samoglasnikov loči od ameriških zborov, ki dajejo prednost bolj pogovornemu govoru.

V nasprotju s tem, medtem ko se Steven Stucky (r. 1949) v svojih Three New Motets 'in memoriam Thomas Tallis' v nekem smislu premika nazaj v času, njegove veliko bolj moderno zveneče harmonije dodajo mešanici obilo začimb. Zadnji motet, »O vos omnes«, se zdi izmikanje, ko dvovrstično uglasbitev responzorija o žalosti, ki presega vsako žalost, zaključi z durovo razrešitvijo.

Več drugih skladateljev, kot so Edwin Fissinger z University of North Dakota (1920-1990), Messiaenov poznavalec Frank Ferko (r. 1950) in britansko rojeni Kanadčan Healey Willan (1880-1968), prav tako črpa iz preteklosti. Fissinger vključuje gregorijanske motive z bolj sodobnimi harmonijami; Ferko uglasbi tri dela Hildegarde iz Bingna; Healy pa piše v slogu, ki po mnenju pisca spremnih opomb Gabriela Croucha odraža glasbeni jezik Stanforda, Parryja in Finzija.

Tudi svetost izjemno lepe The Day Is Done, ki jo je Stephen Paulus (r. 1949) uglasbil na Longfellowovo poezijo, gleda nazaj. Njena ganljiva mirnost spominja na neizrekljivo lepoto Vaughana Williamsove Silent Noon, zlasti v posnetku neprimerljive Kathleen Ferrier.

Najmlajši zastopani skladatelj, v Norveški rojeni in na Juilliardu šolani Ola Gjeilo (r. 1978), je morda zdaj prebivalec New Yorka, a njegovi dve uglasbitvi iz katoliške maše komaj govorita o mestu Coplanda, Bernsteina, Sondheima, Reicha in Glassa. Njegov Sanctus je še posebej svet, Phoenix, ki ga je napisal za Phoenix Chorale, pa raziskuje skrajne meje zborove dinamike, od fff do sklepnega ppp. Če bi le Layton izbral tako vseobsegajoč repertoar.

Reviewed in San Francisco Classical Voice