Various: Beyond All Mortal Dreams

Vsi razen dveh skladateljev, predstavljenih tu, so še živi, zato bi lahko v naslov zlahka dodali besedo »sodobni«. A to bi ljudi morda odvrnilo; bolje se je mu morda izogniti. Zborovski dirigenti bodo večino teh imen poznali, splošni ljubitelj glasbe verjetno manj. V zadnjih letih je nastalo močno gibanje dostopne, a prepoznavno moderne zborovske glasbe, katerega eden najzgodnejših in najvplivnejših protagonistov je bil John Rutter in ki je še posebej dejavno v Združenih državah. Ta disk je proslava tega gibanja.

René Clausen je spoštovan ameriški akademik, skladatelj in zborovski dirigent. Ta zbirka se čarobno začne z njegovo skladbo Tonight eternity alone, uglasbitvijo štirih vrstic besedila, ki izražajo globok mir in zadovoljstvo. Zborovsko pisanje je mojstrsko in tipično za skladatelja: bogate, večglasne diatonične harmonije, široko razmaknjeni akordi z, v ključnih trenutkih, dobrimi trdnimi basovskimi sidri. Tu je tudi kratek odlomek z dvema solističnima sopranistkama, ki ga Ruby Dayan in Hannah Partridge izvedeta s tako osupljivo natančnostjo in lepoto, da ljubiteljski zborovski dirigenti – kot je pisec teh vrstic – globoko, živo ozelenijo od zavisti. Zavist je bilo namreč čustvo, ki sem ga ob poslušanju tega diska doživel v izobilju. Koliko zborov bi na primer dosegalo enako bogastvo tona in brezhibno uglašenost kot ta v sklepnih taktih skladbe O vos omnes Stephena Stuckyja? To je tretji njegov motet v spomin Tallisu, in čeprav je mešanica nekoliko pikantnejša, je mogoče trditi, da zvočni svet obeh skladateljev, in morda celo njuna glasbena občutljivost, nista tako oddaljena drug od drugega.

Sanctus Ole Gjeila, rojenega na Norveškem, se začne v sijoči lepoti, a vsaj za tega poslušalca obljuba ni izpolnjena. Preveč pisanja temelji na lestvicah, in postopek menjave tonalitete s korakom navzgor za poltonski korak, po sinatrovsko, za Hosanne, mi ne ustreza. Skladbe Franka Ferka pa so, nasprotno, zelo lepe. Te uglasbitve besedil Hildegarde iz Bingna uporabljajo najnaprednejši glasbeni jezik na disku z osupljivo lepim učinkom. Ob začetku v golih kvintah človek pričakuje, da bo glasba Hildegardi izkazala bolj neposredno poklon, kot je v resnici. Pri zelo kompleksnih harmonijah, s katerimi se odpre druga pesem – ki jih ta izjemni zbor opravi z lahkoto – res pride na misel Messiaen, in izkaže se, da je skladatelj avtoriteta za francoskega skladatelja. Na začetku tretje pesmi je kratek izlet v polifonijo, nenavaden v tej pretežno homofoni zbirki, skladba pa se konča z mrazljivim visokim A, držanim zdi se večnost, kot da ga poje en sam pevec. Osupljivo!

Ko pridemo do Lux aeterna Edwina Fissingerja, se pojavlja vtis, da je ta zbirka v bistvu niz izvrstno zamišljenih čudovitih akordov drug za drugim. Poslušanje celotnega diska naenkrat zato postane nekakšno valjanje v užitku, in zaradi tega je najboljši način za njegovo cenjenje, da izberete le nekaj skladb in jim posvetite polno pozornost. Fissingerjeva skladba taki skrbnosti zagotovo plača, zlasti v sklepnem delu, kjer solistična linija vijuga nad ponavljajočim se spremljevalnim motivom v nižjih glasovih. Beseda hvale za oba solista, za odličnega basista Laurencea Williamsa in predvsem – naj mi odpusti – za zanosno, čutno, odprtogrlo petje solistične sopranistke Margaret Walker.

Healey Willan se je rodil v Londonu, a je leta 1913 odšel v Toronto, kjer je ostal do konca življenja. Njegova glasba, vsaj sodeč po tem izboru štirih kratkih skladb, ni zašla daleč od teh obal. Manj kromatična kot Finzijeva ali celo Stanfordova, ta glasba diha zrak angleške katedrale. Vse štiri skladbe imajo nekaj čudovitih trenutkov, sklepni takti skladbe Rise up, my love, my fair one še posebej. Sledijo tri skladbe Stephena Paulusa. To so v bistvu strofične, homofone uglasbitve, a njihova najizrazitejša značilnost je zavezanost diatoničnemu jeziku, ki je osupljiva tudi v tej družbi. So ljubke skladbe, a komaj je kakšen priklon več kot stoletju glasbene zgodovine, in to mi je nekoliko neprijetno.

Latinska besedila Two Motets Williama Hawleya so, nenavadno, posvetne narave, eno opisuje lepote ob bregovih Mozela, drugo muko pesnika, ki leži buden, sam, in sanja o svoji ljubici. Glasbeni jezik obeh skladb je bolj ali manj enak, niz zadržkov, na koncu nerazrešenih, in tu se razidem z odličnim Gabrielom Crouchem, ki v knjižici piše, da so »kontrasti v tematskem gradivu ... povečani prav zaradi njune podobnosti«. Pravzaprav sem po več poslušanjih prepričan, da bi, če bi besedilo prvega moteta pelo na glasbo drugega, malo poslušalcev bilo zmotenih. Obe sta kljub temu zelo lepi.

Disk se zaključi z drugim delom Ole Gjeila, naslovljenim Phoenix v poklon zboru, za katerega je bilo napisano, a v resnici močno in melodično uglasbitvijo Agnus Dei.

Ne bi si upal napovedati, koliko te glasbe bo prestalo preizkus časa. Za zdaj pa jo je čudovito zadovoljujoče peti, dirigirati in poslušati. Te izvedbe, lepo posnete v kapeli Trinity Collegea, Davida Hinitta in Adriana Peacocka, so onkraj vsake hvale. Kaj več si lahko želite?

Ocenil William Hedley
Music Web International