Various: Beyond All Mortal Dreams

Če je to reprezentativen prerez nespremljane ameriške zborovske glasbe po drugi svetovni vojni, kaže žanr, v katerem sta lepota zvoka in vzdušje molitvenosti glavni značilnosti. Z izjemo v Londonu rojenega Healyja Willana, katerega glasba tu pogosto zveni kot animiran Herbert Howells, se ti skladatelji osredotočajo skoraj na nič drugega, čeprav le redki to počnejo z tako čudovitimi rezultati kot Newyorčan William Hawley. Zdi se, da je namen porabiti čim več časa na enem samem akordu, pri čemer se zborovski glasovi znotraj njega spreminjajo, da ustvarijo svetlobni učinek, in poslati glas – po možnosti eterično lebdeč sopran (Margaret Walker to opravi fantastično dobro v Lux aterna Edwina Fissingerja) – nad bogato zborovsko teksturo. Ne toliko minimalizem kot stazizem.

Steven Stucky se na začetku svojega O sacrum convivium nekoliko vznemiri in prav tu dobimo edino resnično gesto k nečemu, kar ni povsem atonalno, a vključuje določeno tonalno dvoumnost. Po mojem mnenju prihaja najbolj pametno pisanje tu od Franka Ferka, ki z zatekanjem k nizom golih kvint lepo namiguje na arhaični vir izbranih besedil (Hildegarda iz Bingna iz 12. stoletja), preden naše uho neopazno potegne v razkošni zvočni svet svojega večglasnega pisanja in ga nato popelje na zanimivo potovanje, ki preživi več časa v Franciji sredine 20. stoletja kot kjer koli drugje.

Stephen Layton dela čudeže pri vzdrževanju teh dolgih glasbenih fraz in na videz neškodljivih zvokov, saj ohranja našo pozornost tudi takrat, ko se zdi, da glasba ne gre nikamor. Njegovo nežno uravnoteženje zborovskih tekstur, da ne omenjam razkošnih zvokov, ki jih izvabi iz sijajnega zbora Trinity College, povzdigne ploščo glasbe, ki bi v drugih rokah morda delovala zgolj prijetno. Layton jo preoblikuje v nekaj intenzivno ljubkega.

Recenzija: Marc Rochester
Gramophone Magazine