Various: Beyond All Mortal Dreams

Ko sem prvič slišal, da Trinity College izdaja posnetek povsem ameriške glasbe, so se mi pocedile sline. Lansko leto sem imel priložnost slišati jih v živo na njihovem domačem terenu. Naša študijska skupina iz tujine se je lani spomladi ustavila v Cambridgeu, da bi poslušala, kako Trinity College poje večernice. Med temi večernicami so zapeli dve ameriški deli, od katerih je eno končalo na tem posnetku. Njihov zvok in predanost literaturi sta me odpihnila. Njihov vodja, Stephan Layton, počne neverjetne stvari s Polyphony in The Holst Singers, tudi njegovo delo s Trinityjem je bilo plodno.

Precej nenavadno je, da angleški zbor posname povsem ameriški posnetek, a Layton ima izkušnje s snemanjem Lauridsena in Whitacra s Polyphony. Le malo drugih profesionalnih angleških zborov to počne. To je precej pogumen korak. Seveda to kot Američan zelo cenim.

Izbor repertoarja je močan in dobro premišljen. Med skladatelji so Clausen, Stucky, Gjeilo, Ferko, Fissinger, Willan, Paulus in Hawley. Vse odlične izbire, a so tudi drugi skladatelji, za katere menim, da bi to skupino naredili še močnejšo: Kje so Ives, Barber, Argento in Larsen, če omenim le nekaj?

Hkrati Layton ne predstavlja »kvintesenčnega ameriškega« posnetka. Moja edina misel je, da Layton poskuša izdati drugačno vrsto »ameriškega« posnetka, bolj »novo Ameriko«. Z drugimi besedami, brez Ivesa, Coplanda, Barberja ali Bernsteina. To je dovolj pošteno in z vsem, kar je predstavil, je to prepričljiv argument. Menim pa, da bi imela Argento in Larsen lahko mesto na tem posnetku.

Poleg moje majhne pritožbe je to zelo prepričljiv posnetek. Izbira Stuckyjevih treh motetov »In Memoriam Thomas Tallis« je robata in drzna, izvedba pa izvrstna. Izbira Gjeilovih nedavnih izdaj »Sanctus« in »Phoenix« je bila prav tako odlična. Ti bujni stavki iz maše so izvedeni z veliko močjo in finesami.

Eden od vrhuncev celotne plošče je zame Ferkov Hildegard Triptych. Te skladbe je naročil eden najboljših ameriških zborov, The Dale Warland Singers, in so postale eno Ferkovih najboljših del. Ko pomislite, da je bilo napisano za zbor Dale Warland, lahko razumete, zakaj je izjemno težko. Napisano je za razdeljeni dvojni zbor in vključuje nekaj zelo težkih nalog za pevca. Kljub temu je neverjetno nagrajujoče in Trinity ga izvede izjemno dobro. Opaziti je, da Layton nekatere dele jemlje nekoliko hitreje (vsaj v primerjavi z Warlandom), da njegovi pevci lažje ohranjajo zvok, a deluje.

Ena skladba, za katero sem upal, da bo tu, je bila Paulusova »Little Elegy«. Slišali smo jih jo izvajati lani, preden jo je Paulus izdal. Bila je neverjetno lepa in se je zdela popoln kandidat za ta posnetek. Ko smo jo prvič slišali, smo se spraševali, kaj je to. Zvenela je kot Paulus, a je še nismo slišali. Zvok tega je napolnil dvorano kapele Trinity in prostor je zazvenel od veselja. To majhno razočaranje poplačajo druga čudovita Paulusova dela na posnetku.

Proti koncu posnetka sta dve fantastični deli Williama Hawleyja: »Mosella« in »Te Vigilans Oculis«. Kratki, a očarljivi. Hawley je po mojem mnenju verjetno eden najbolj podcenjenih ameriških skladateljev, vsaj tu v Ameriki. Vesel sem, da se je Layton odločil, da ju vključi v ta posnetek, saj je pomagalo, da se je vse lepo zaokrožilo.

Skratka, to je odličen posnetek, ki ga bom nenehno poslušal v naslednjih nekaj mesecih. Vsekakor je bilo vredno čakati.

Recenzija: Matt Nielsen
mattnielsen.com