Various: Beyond All Mortal Dreams

Stephen Layton in Trinity College Choir odkrivata zborovska dela redke lepote.

Najprej opozorilo za zdravje: ko se začne uvodna skladba te veličastne plošče, je nemogoče početi karkoli drugega kot poslušati. Ne vstavite je v svoj iPod, če nameravate hitro hoditi, saj boste verjetno raje zasanjano strmeli v daljavo. In obdržala vas bo hipnotizirane blaženih 70 minut, nato pa boste molče iztegnili kazalec, pritisnili predvajaj in vse skupaj začeli znova. To je muziciranje najvišje kakovosti.

Verjetno je pošteno reči, da vsaj v Združenem kraljestvu večina teh skladateljev ni ravno splošno znanih imen: René Clausen, Healey Willan, Ola Gjeilo, Frank Ferko. Eric Whitacre pa je zagotovo postal dobro znan in čeprav je njegov album Light and Gold skoraj stalnica na klasičnih lestvicah, je bil prav posnetek Stephena Laytona s Polyphony, Cloudburst, tisti, ki je Whitacra postavil na glasbeni zemljevid (Hyperion, CDA 67543). Cloudburst bi še vedno priporočil pred vsakim drugim posnetkom Whitacrove glasbe. Ta novi album Laytona in Choir of Trinity College ne vsebuje Whitacrove glasbe, vendar si zasluži vsaj toliko uspeha kot Cloudburst, skladatelji, znana imena ali ne, pa si zaslužijo enako prepoznavnost, kot jo Whitacre uživa zdaj.

Beyond All Mortal Dreams se odpre z veličastno skladbo Renéja Clausena Tonight eternity alone, uglasbitvijo štirih kratkih vrstic iz pesmi Dusk at Sea Thomasa S. Jonesa (1882-1932). Clausen nežno boža vsak zlog besedila, loči besede od njihovega konteksta in tako ustvarja občutek breztežnega lebdenja. Nato brez opozorila nastopi izjemen vrhunec; sopranistki Ruby Dayan in Hannah Partridge nenadoma poskočita v vokalna nebesa in sprožita ekstatično zborovsko cvetenje ob besedah „The sunset, and the darkening blue“. To je prvi trenutek, ki ustavi srce, na plošči, polni takšnih.

Tri skladbe Stephena Paulusa, The day is done, Pilgrim's Hymn in Hymn to the Eternal Flame, so opazne po varčnosti sredstev, s katerimi dosežejo svoj znaten čustveni učinek. Paulus ima izjemen melodični dar in je napisal tri dela, ki bi morala biti tehnično dosegljiva vsakemu spodobnemu zboru. Predvsem Hymn to the Eternal Flame je tako preprosto učinkovita in dostopna, da si zasluži mesto v repertoarju vsakega župnijskega zbora v tej državi.

A ni vse tako preprosto. V svoji Lux aeterna Edwin Fissinger gradi nebotične gruče tonov in s skrbnim prerazporejanjem tonov znotraj gruč premika ton glasbe od teme k svetlobi skoraj ob vsakem zlogu. To je hipnotičen učinek.

Dva moteta Williama Hawleya, Mosella in Te vigilans oculis, sta med seboj povezana na precej fascinanten način. Oba sta zgrajena iz večinoma enakega glasbenega gradiva, le da je drugi motet različica prvega v „molovi tonaliteti“. Fascinantno je slišati, kako Hawley subtilno prerazporedi glasbene gradnike (melodijo, harmonijo, dinamiko) prvega moteta v drugem, da odražajo različna čustva, izražena v temnejšem drugem besedilu.

Najmlajšega skladatelja na plošči, Ole Gjeila (r. 1978), zastopata dve izstopajoči skladbi, Sanctus in Phoenix, ki kažeta jasen prstni odtis skladatelja, ki je doma v klasični glasbi prav tako kot v pop in filmski glasbi. Na nasprotnem koncu glasbenega spektra je skladatelj Healey Willan (1880-1968), čigar opus je močno obarvan z britansko skladateljsko šolo zgodnjega 20. stoletja (Finzi, Bridge itd.). Willanov naziv slave je, da so mu naročili, naj napiše anthem za kronanje Elizabete II. leta 1953.

Nimam prostora, da bi omenil vsa zborovska čudesa na plošči, lahko pa z gotovostjo rečem, da je to album, ki se bo poplačal ob večkratnem poslušanju še leta. Pravzaprav, če bi moral podati kakršno koli kritiko, bi bila ta, da je morda nekoliko preveč razkošne glasbe. To je zvočni ekvivalent zaužitja ogromne čokoladne torte. Postopek boste zagotovo nekaj časa uživali, a morda boste ugotovili, da ste pripravljeni počiti, še preden dosežete zadnjo čokoladno žlico. Vsako podrobnost izvedb je popolnoma ujel producent Adrian Peacock v sijoči akustiki kapele Trinity College, plošča pa prihaja z odličnimi besedili v knjižici Gabriela Croucha. Le naprej, razvajajte se.

Ocenil James McCarthy

Classic FM Magazine