Bach: St John Passion

Za ponovitev: obstaja pet ohranjenih "različic" Bachovega Janezovega pasijona. To pravim, ker današnje poslušalstvo ne dojame vedno, kaj je znotraj embalaže posnetka, če bere, kaj piše na zunanjosti. Da bi stvari zapletli, različica, ki jo je izbral Layton, sledi izdaji Neue Bach-Ausgabe, spoštovani izdaji, ki ponuja verjetne rešitve težave tega dela iz več virov, ki ga Bach nikoli ni dokončal, a je nanj porabil veliko časa skozi vso svojo kariero. Layton je pravzaprav do neke mere inovativen, saj ponuja tri zbore brez spremljave, ki temeljijo na njegovi letni izvajalski tradiciji, spremljane različice pa vključi na samem koncu zadnje plošče - kot da se bo kdo trudil, da bi jih uvrstil v program.

Cerkev sv. Nikolaja v Leipzigu je prvo izvedbo skladbe slišala leta 1724, vključeno - kot so bili pasijoni vedno - v velikonočne večernice na veliki petek. (Glej tukaj nedavni posneti primer, kako je to zvenelo.) Naslednje leto je prineslo korenite spremembe: prvi in zadnji zbor sta bila zavržena. Leta 1728 sta bila obnovljena, a znebil se je sklepnega korala in odlomkov iz Matejevega evangelija, ki jih je Bach vključil iz dramatičnih razlogov. Leta 1739 je prišlo do predelave pasijona, pa tudi številnih drugih velikih zborovskih del, vključno z Matejevim pasijonom, čeprav je ta ostal nedokončan. Dokončna različica iz leta 1749, njegov zadnji obračun s skladbo, je vključevala spremembo nekaterih poetičnih besedil, poseganje v orkestracijo in okrepitev kontinuo partov. A tudi ta ostaja nedokončana. Tako nikoli ne bomo imeli dokončne različice, čeprav lahko, če vzamemo izvirnik in uporabimo nekatere spremembe iz let 1739-49, dobimo kar dober primer tega, kakšne so bile takrat njegove misli, vsaj tiste, ki jih je zapisal s črnilom.

Spoštovati moram skoraj vse, kar počne Stephen Layton; njegovo delo s Polyphony je v vseh primerih odlično in na moje neomejeno veselje k temu pasijonu pristopa zelo razumno. Imamo orkester z več kot 20 člani z zborom z več kot 30 člani, kar je tako osvežujoče, kot si le predstavljam. Ian Bostridge je čudovit kot Evangelist, Neal Davies pa zelo drzen Kristus. Solisti, ki jih vodi veličastna Carolyn Sampson, so odlični, Polyphony in Orchestra of the Age of Enlightenment pa se izkažeta kot vredna svojega pomembnega slovesa. Hyperionov inženiring je izjemen, z zvokom, ki je živahen, osredotočen, jasen in izjemno globok. To bi lahko bil moj najljubši Janezov pasijon doslej - zagotovo je enakovreden vsakemu drugemu.

Steve Ritter