Bach: St John Passion

sinfinimusic.com

Andrew Stewart posluša snemanje Bachovega Janezovega pasijona v izvedbi Stephena Laytona in zbora Polyphony ter v odzivu na glasbo in zgodbo najde odziv pravega verujočega

5*

Včasih izvajalce velika glasba kolektivno ujame kakor srno v žaromete. Stephen Layton in njegovi sodelavci se vzpenjajo visoko nad past, nastavljeno pretirano spoštljivim interpretom, tistim, ki se predolgo zadržujejo pri tem, kar so storili drugi pred njimi. Njihov pristop k Bachovemu Janezovemu pasijonu vodita dvojni vrlini poguma in predanosti, ki odmetavata zadržanost v iskanju dramatičnih resnic in večnih metafor v osrčju dela. Poslušajte uvodni zbor in slišali boste skupino glasbenikov, ki igrajo in pojejo, kot da bi bilo od tega odvisno njihovo življenje.

Krvoločnost zborovskih vzklikov ‚Kreuzige‘ (‚Križaj ga‘) in srhljiva izvedba ‚Lasset uns nicht zerteilen‘ (‚Ne trgajmo ga‘) dopolnjujeta njihovo sočutno udeležbo ob grozoti Kristusove smrti.

Tu zbor stopnjuje žolčno napetost in se posmehuje ujetemu ‚Judovskemu kralju‘.

In iz njihovega sovraštva izhaja samo sovraštvo, dokler Bach ne zoperstavi temne strani človeške narave preprostemu himnu ‚In meines Herzens Grunde‘ (‚V najglobljem kotu mojega srca‘), ki ga dirigent, zbor in orkester okrepijo s pozitivno naklonjenostjo.

Laytonova vizija prvega od Bachovih pasijonov, v izvedbi izpiljena in dozorela v dveh desetletjih, izvira iz duha krščanske skupnosti in seva navzven, da bi osvetlila soodvisnost človeštva. Nekateri bodo trdili, da je preveč pikolovski glede podrobnosti artikulacije, dikcije in fraziranja. To je očitek, ki bi obstal le, če bi njegovi interpretaciji manjkalo poguma, pristne povezave z notranjo energijo Bachove partiture in s tem z imaginarijem pasijonske zgodbe o zlobi, trpljenju, brutalnosti in obupu. Slišim globoko utelešen odziv pravega verujočega na pripoved o Jezusovi izdaji, sojenju in križanju ter na njeno dramatično ponovno predstavitev prek glasov in instrumentov drugih.

Nekoč je bila moda, ki sem ji morda sledil tudi sam, kritizirati „Berlitz nemščino“ Iana Bostridgea. Pravzaprav tenorist, toplejši v tonu kot v svoji prezgodnji mladosti, vzbuja pozornost z živo rabo Bachovega maternega jezika, z utežitvijo posameznih besed, hitrostjo njihove podaje in čustvenim obarvanjem. Ne gre za „poslušajte mene in moj čudoviti glas“. Bostridge prosto prekine verige belcanta, da z napetim vztrajanjem in pretresljivo nujnostjo požge evangelistove besede. Takole poroča o pretrganju tempeljske zavese ob Kristusovi smrti.

Lepe stvari so tudi pri Iestynu Daviesu, čigar „Es ist vollbracht!“ („Dopolnjeno je!“) razkriva strašne posledice zamere do Drugega, in znova v skoraj mistični lepoti pesmi „Zerfliesse, mein Herze“ („Raztopi se, moje srce“) Carolyn Sampson.

V izvedbi, tako živi za trenutek, ni presenetljivo, da premišljevanje zasenči drama. Nicholas Mulroy in Roderick Williams poskušata ravnovesje popraviti, a v svojih solih zvenita bolj plašno kot premišljujoče. Pa vendar njuno delo ustreza večji zasnovi interpretacije, ki jo poganja neomajna odločnost, da opozori pred nizkimi nagoni, in enaka želja, da občinstvo tesno združi.

Andrew Stewart