Bach: St John Passion

Bach : St John Passion - Music Web International

Stephen Layton in Polyphony izvajata Janezov pasijon vsako leto okoli velike noči, običajno v St. John's Smith Square v Londonu. Ta posnetek je nastal v dneh po njuni izvedbi tam 6. aprila 2012.

Bach je delo večkrat predelal, kot pojasnjuje odličen zapis uglednega bachologa Christopha Wolffa; ta izvedba uporablja izdajo Neue Bach-Ausgabe.

Pred nekaj leti je Hyperion izdal posnetek druge sezonske stalnice repertoarja zbora Polyphony, Mesije (kritika). Ta posnetek je bil splošno hvaljen; ali bo ta novi Bachov posnetek enako dober?

Med številnimi prednostmi, s katerimi se začne, je izjemno močna zasedba solistov, vključno z Ianom Bostridgeom kot Evangelistom. Bostridgea v vlogi Evangelista sem slišal na posnetku Matejevega pasijona Philippa Herrewegheja iz leta 1998 (Harmonia Mundi HMC 951676.78) in ker je naredil name vtis, sem ga želel slišati v tej vlogi. Po mojem mnenju je veličasten Evangelist, čeprav en vidik njegovega pristopa morda ne bo vsakomur po godu. Ves čas je zelo izrazit in je več priložnosti, ko se bo nekaterim zdelo, da pretirava z izraznostjo, ko recitativno linijo vleče počasi in razsežno. En tak primer – jih je več – je odlomek recitativa, ki opisuje samo križanje: »Allda kreuzigten sie ihn« (CD 2, skladba 5). Meni je ta pristop zelo prepričljiv in v skladu z Bostridgeovo popolno vpletenostjo v dramo, a, kot rečeno, nekateri bodo morda raje manj očitno izrazit slog. Dobički tega pristopa so ogromni, priča je zelo ganljiv opis križanega Kristusa, ki svojo mater izroči v oskrbo svojemu učencu Janezu (CD 2, skladba 7). Bostridge je lahko tudi nujen, če to zahteva besedilo, kar je pogosto v prizoru Kristusovega sojenja pred Pilatom. Razpolaga z izjemnim razponom vokalnih barv in besedam posveča ogromno pozornosti. Besedilo je podano z veliko jasnostjo skozi celoten posnetek. Poje tudi prvo tenorsko ario, »Ach, mein Sinn«. V tej zelo zahtevni ariji je živahen in rahlo me preseneča, da potem ne poje še drugih tenorskih arij.

Neal Davies je dober v vlogi Kristusa. Je odličen pevec, kot vemo, in njegovo znanje umetne pesmi mu tu dobro služi. Imam le en pomislek, in to povsem subjektiven. V prizoru pred Pilatom je nekaj recitativnih odlomkov, ko zveni nekoliko ostro, kar je precej v nasprotju s predstavo, ki sem jo vedno imel o vedenju trpečega Kristusa. Tako njegov odgovor Pilatu, »Mein Reich ist nicht von dieser Welt«, zveni po moje bolj odločno, kot bi pričakoval (CD 1, skladba 16). Malo pozneje, ko Pilatu reče »Du hättest keine Macht über mich«, to zveni bolj jezno, kot s temi besedami povezujem (CD 2, skladba 1). Vendar je to zelo subjektivno in drugi morda ne bodo slišali podaje na isti način; in v vsakem primeru je Daviesovo petje v celoti odlično. Tako tudi petje Roderica Williamsa. Podobno kot oba druga glavna lika tempira svoje recitative kot Pilat prepričljivo in inteligentno. Kjer pa res blesti, so basove arije. Vse so zelo dobro opravljene, a »Betrachte, meine Seel« je izjemna. Tu Williams uporabi žametni ton v nežni, notranji razlagi tega ljubkega arioza. Po vseh merilih je to petje visokega razreda.

Drugi solisti so slišani samo v ariah. Nicholas Mulroy zelo dobro odpoje zahtevno ario »Erwäge«, čeprav menim, da bi glasba še bolje ustrezala Bostridgeovemu vokalnemu timbru. Sopranistka ima dve najlepši ariji v delu in Carolyn Sampson blesti v obeh. V »Ich folge dir gleichfalls« nam ponudi vneto petje. Njen ton je očarljiv in lahkoten, to pa je popolnoma očarljiva izvedba. Na drugem koncu čustvenega spektra je »Zerflieβe, mein Herze«. Tu je ton očarljiv, linija nežno spredena in izvrstna izvedba gospodične Sampson izvabi vso žalost v glasbi na ravno pravi način.

Prispevki Iestyna Daviesa dodatno krepijo njegov ugled. »Von den Stricken« je odlična. Njegovo petje je jasno in izrazito in če rečem, da je v njem sled krhkosti, tega nikakor ne mislim kot kritike; to je, kar bi pri tej skladbi pričakoval. V tej ariji sta prepleteni oboi popolnoma uravnoteženi s pevcem in pomembno prispevata. Enako pomemben je izvrstni gambin obligat (Richard Tunicliffe) v »Es ist vollbracht«. Davies je tu popolnoma izjemen, ponuja globoko izrazito petje, njegov glas je enakomerno oblikovan. To je najgloblje ganljiva arija v Janezovem pasijonu in Davies poskrbi, da je vrhunec te lepe izvedbe dela.

Zbora do zdaj nismo omenili in to ni pošteno. Polyphony živo pokaže, kaj je mogoče doseči pri Bachovem petju z razmeroma majhnim profesionalnim zborom, zlasti glede prožnosti, napada in gibčnosti. Zbor šteje 31 pevcev: 8/7/8/8; tri so ženske alte in štirje moški. Petje je skozi vso izvedbo brezhibno in pozornost do podrobnosti je izjemna, kot bi lahko pričakovali. Skupaj prinesejo ostrino in občutek živahne drame v prizor na Pilatovem dvoru, kjer prevzamejo značaj množice. Vendar je kljub vsej odločnosti njihovega petja na teh straneh partiture – kar se mi zdi idealno – in njihovi prefinjenosti drugod odlomek, ki je posebej pritegnil mojo pozornost, kratki zbor v II. delu, »Lasset uns den nicht zerteilen« (CD 2, skladba 7). Petje je tu natančno in čudovito lahkotno. Sklepni zbor, »Ruht wohl«, je lepo oblikovan in koralni stavki so lepo raznoliki. Ta izjemni prvi zbor, »Herr, unser Herrscher«, je poln napetosti, klici »Herr« so resnično mamljivi. Običajno ugotovim, da lahko že po tem, kako je obravnavana ta prva številka, ugotoviš, ali boš slišal dober pasijon. Dovolj je reči, da je tokrat podaja natančen napovednik tega, kar sledi.

Orkester je tisti, ki ta zbor sproži, zato nosi odgovornost, da pritegne poslušalčevo pozornost. To Orchestra of the Age of Enlightenment počne veličastno. Napetost stopnjuje postopoma, dokler zbora nujno ne potrebujete, da glasbo dvigne na naslednjo raven intenzivnosti. Skozi celotno izvedbo je instrumentalno igranje najvišje kakovosti, mešajoče prefinjenost, gibčnost in dramatično težo glede na potrebe trenutka. Obligatni prispevki so brez izjeme odlični.

Stephen Layton vodi izvedbo, ki je očitno zakoreninjena v dolgih, praktičnih izkušnjah s partituro. Njegovi tempi so premišljeno izbrani in čeprav atletski hitrosti, kadar je upravičena, ni nasproten, nikoli ne čutite, da bi se glasba hitela. Solistom pusti čas, da povedo svoje izrazne točke, hitrosti arij pa strokovno ocenjuje. Dramatično tempiranje ansambelskih odsekov, kot sta prizor v vrtu in Kristusov nastop pred Pilatom, je zelo prepričljivo. Posplošeno je celoten pristop lahkoten, a nikoli plehek. To različico zelo občudujem in od začetka do konca sem se počutil vpetega v dramo in v Bachovo shemo pripovedi in razmisleka.

Ostane le še povedati, da so Hyperionovi predstavitveni standardi običajno odlični. Dokumentacija je prvovrstna, producent Adrian Peacock in tonski mojster David Hinitt pa sta ustvarila vrsto občudovanja vrednega, jasnega in dobro uravnoteženega zvoka, ki neizogibno zaznamuje njuno delo. Odlomke vseh skladb lahko poslušate na Hyperionovi spletni strani.

V katalogu je veliko posnetkov Bachove velike mojstrovine, precej jih ponuja lepe izvedbe, posebne uvide ali oboje. Ta zaželeni novi posnetek si zasluži mesto v prvi vrsti.

John Quinn