Rachmaninoff: Vespers

Z delom All-Night Vigil ali Vespers (1915) se je Rahmaninov tako globoko in prepričljivo vglobil v tradicijo ruske pravoslavne glasbe, da je ob prvem poslušanju morda težko dojeti, da je to isti skladatelj, ki je ustvaril Paganini Variations, klavirske koncerte, simfonije in obsežen opus poznoromantične klavirske glasbe. A morda njegovo bogato prepletanje določenih pravoslavnih napevov v razkošni večplastni zborovski teksturi ni tako daleč od razkošnih orkestrskih zvočnosti, ki jih je izzval v delih, kot sta Symphony No. 2 in Isle of the Dead, ali od načina, kako je v Variations črpal iz Paganinijevega Caprice, ali napeva Dies Irae v tem in številnih drugih delih.

Stephen Layton in Holst Singers so spretno krmarili in uresničili skoraj simfonično napredovanje petnajstih uglasbitev, ki sestavljajo Vespers, ter ohranjali napetost in vnetost znotraj posameznega stavka in skozi celotno zaporedje. To je bilo posledica mojstrskega načina, na katerega je Layton iz zbora izvabil ne nediferenciranega, monolitnega bloka zvoka, ampak raznoliko orkestrsko teksturo, v kateri so različne vrste in skupine glasov prehajale v ospredje in iz njega. Drugi stavek, »Bagoslovi, dushe moya, Gospoda« (»Bless the Lord, O my soul«), je bil v tem pogledu zgleden: bolj dinamično prepletanje ranljivo zvenečih višjih glasov in temneje obarvanih basov je potekalo nad bolj dolgodihnimi in neartikuliranimi zlogi harmonske osnove, ki so jo ustvarjali vmesni glasovi. Še en izjemen primer orkestrskih zmožnosti Holst Singers je bil »Blagosloven yesi, Gospodi« (»Blessed art Thou, O Lord«), kjer je bilo tekoče zaporedje epizod skoraj rapsodično. S tako pozornostjo do barve, teksture in zagona ni bilo nevarnosti, da bi glasba kdaj obstala ali izgubila zanimanje.

Iztrgano iz liturgičnega konteksta je morda težko zaslediti občutek razvoja ali namena v zaporedju uglasbenih religioznih besedil. A na glasbeni ravni to ni oviralo Laytonove interpretacije, saj sta on in zbor ustvarila videz drame z načinom, kako so bili stavki med seboj kontrastirani, ali vrhunci načrtovani v stopnjah, tako da je vsaka skupina stavkov imela smisel kot podsklop celote. Po zgrabljivem začetku že na samih uvodnih akordih se je glasba za prvih nekaj točk umaknila. Aleluje slavnega »Blazhen muzh« (»Blessed is the man«) so kumulativno gradile ozračje vnete pobožnosti, to veselje pa se je nadalje ohranjalo proti prvemu vrhuncu zaporedja v žarečem zvočnem naboju na vrhu šestega stavka, »Bogoroditse Devo« (»Rejoice, O Virgin Theotokos«). Edina kritika, ki bi jo lahko izrekli, je, da je bila, čeprav je bila kakovost zvoka žareča, artikulacija takšnih vrhuncev nekoliko preveč čista in nadzorovana in ne mistično ekstatična, na primer v nizu vzklikov v »Voskreseniye Hristovo videvshe« (»Having beheld the resurrection of Christ«). Kontinuiteto kakršnega koli duhovnega ali čustvenega ozračja je prekinjalo tudi dajanje tona z uglaševalnimi orglami na začetku skoraj vsakega stavka. Presenetljivo je, da je bilo to potrebno glede na izjemne standarde tega zbora.

Oba solista, ki ju zahteva Rahmaninov, nimata obsežnega dela – na nekaterih mestih sta pravzaprav bolj kantorja – a sta, kadar ju postavi v ospredje, ponudila živahno vodstvo. James Preston je pel s trstičastim vibratom, ki je zvenel izrazito orientalsko in nezemeljsko ter pristno za to glasbo. Fiona Challacombe je bila sprva manj izrazita, a je pozneje gojila globlji, mehkejši odtenek, kot zvočno kadilo, ki obdaja širšo zborovsko teksturo.

S približno petdesetimi minutami je bil to kratek koncert, a pričuje o prepričanju (in vzdržljivosti) izvedbe Holst Singers, da njegova širina in globina nista potrebovali polnila z drugo glasbo ali odmora.

Curtis Rogers