Poulenc: Paradise and Purgatory

Festival orkestra City of London Sinfonia, posvečen glasbi Francisa Poulenca (1899-1963), se je primerno dobro razpoloženo končal s koncertom v veličastnem okolju katedrale Southwark. Začeli smo z vročinsko meglico julijskega jutra, ki so jo barvito upodobila godala in pihala v uvodni točki suite iz baleta Les Animaux modèles (1940). Ta zelo privlačna partitura ima številna slikovna sklicevanja. Odzivno dirigiranje Stephena Laytona je iz vsake izvabilo prijeten humor, prežet z nekaj nostalgije. Uživali smo ob soparnem, eksotičnem „Le Lion amoreux“, ob razkazujočih se petelinih, ki se borijo na življenje in smrt, v „Les Deux Coqs“, ko glasbi pošlje veter iz jader, ko dvoboj doseže usodni vrhunec, in ob razvajenih harmonijah z dodanimi toni v „Le Repas de Midi“. Glasba je plesala in se zibala, v „La Mort et le Bûcheron“, premišljujočem trenutku, pa je bil privlačen oboin solo Philipa Harmerja.

Resnejši ton je uporabljen v Koncertu za orgle, mojstrovini, ki je leta 1938, po smrti njegovega najbližjega prijatelja Pierre-Octava Ferrouda, Poulencovo kariero spravila nazaj na pravo pot. Boje Poulencovega sprave s krščanstvom je mogoče slišati tudi v glasbi, z odločno vodenimi godali Alexandre Wood in močnim prispevkom timpanista Tristana Fryja. Peter Wright, nekoč šef Stephena Laytona v katedrali Southwark, je podal avtoritativno izvedbo, orgle in orkester pa sta se hitro uskladila kljub temu, da sta bila vizualno odrezana drug od drugega. Nekaj podrobnosti v visokih legah orgelskega parta se je izgubilo, vendar se je izvedba kot celota na akustiko odzvala s hvalevredno jasnostjo in močjo.

Lep dotik je bila ponudba trenutka počitka v obliki Ravelove Pavane, milostno odigrane, Layton se je le malenkost naslonil na hrepeneče harmonije. To je služilo kot predigra Poulencovi živahni Gloria, eni najbolj vitalnih uglasbitev tega besedila. Ritmi, ob katerih tolčeš z nogo, in ljubke melodije so bili trdno v ospredju. Layton je dirigiral z očitnim užitkom, pomagal pa mu je izvrsten prispevek Holst Singers, katerih trobentni klic v sklepnem „Qui sedes“ je bil še posebej izstopajoč, „Amen“ pa odpet kot eno. To je glasba z nasmehom na obrazu, Elizabeth Watts pa je premagala razmeroma slabo postavitev, ob prvi vrsti občinstva brez dviga, in čudovito projicirala v „Domine Deus“. Odvijajoča se melodija s strmim potekom je bila izjemno dobro nadzorovana. Ravnovesje je bilo idealno, kar nakazuje skrbne vaje, Layton pa je od trobil in pihal dosegel tudi jasen ansambel in bogat ton. To je bila izvedba, ki odpihne zimske pajčevine, Poulenc pa je upravičeno dobil svoj trenutek v središču pozornosti v prenapolnjenem letu obletnic.

Ben Hogwood

See concert details