Poulenc: Half Monk - Half Rascal

Povsem me je zmedla prva besedila na naslovnici knjižice: „Half Monk“ in „Half Rascal“. Sprva sem ju imel za par skandinavskih sodelujočih pri snemanju in šele ob branju Clausa Johansena (verjetno prav tako Skandinavca) o sami glasbi sem naletel na Poulencovo pripombo: „Neki kritik je rekel, da je v meni tako menih kot ulični capin. To je natančen opis moje osebnosti.“ Takrat sem razumel in se delno strinjal, čeprav je bil Poulenc vedno preveč bulvarski, da bi bil kdaj „capin“ ali „malopridnež“. Leta 1936, med katerim ali po katerem je nastala skoraj vsa ta glasba, se je Poulenc vrnil h katolicizmu svojih zgodnjih let.

Od tod srčni poklon svetemu Frančišku in svetemu Antonu Padovanskemu, oba za nespremljane moške glasove. Toda posvetne glasbe je povsem dovolj, da se ohrani razdelitev na polovici. „Tous les droits“, na primer, čeprav ne vedno pravilno črkovan, izvira iz istega ključnega leta.

To je uglasbitev besed Paula Éluarda, katerega poezija prevladuje v Sept Chansons (izdanih kot op. 81). Éluard je bil soustanovitelj nadrealističnega gibanja in se je, močno zaznamovan s špansko državljansko vojno, v vojni Franciji pridružil podtalnim komunistom, da bi podprl odpor.

Vsaka uglasbitev Ave verum se mora soočiti z zelo močno konkurenco. Predvsem je tu Mozartova neprimerljiva različica, napisana proti koncu njegovega življenja. Kadar je bilo v zborovskem programu malo prostora, sem jo vrinil čim pogosteje. In potem je tu Elgarjev op. 2, ki mu je bila dodeljena zavajajoče zgodnja opusna številka, a je tako mirno lep kot vse, kar je napisal. Katerega od treh skladateljev je tedaj najbolj pestila šibka vera, bi bilo težko reči zagotovo, a verjetno je bil to Mozart. Tako kot Elgar Poulenc uporablja le ženske glasove, v njegovem primeru pa so nespremljani.

Četrta od Chansons françaises je približno tako „malopridna“, kot si Poulenc tu dovoli postati. Je vesela in nalezljiva skladba z močnim ritmičnim pogonom in slastnim občutkom za humor. Ni dvoma, da je Danish National Vocal Ensemble skandinavski, prav tako ne, da je njihova predanost tej glasbi pod vodstvom Stephena Laytona popolna. Tu je veliko za uživati. Še posebej me gane vijolična barva knjižice, saj sem nedavno preminulega prijatelja, ki je bil zvesto predan prav temu skladatelju, vedno nagovarjal kot „Purple Poulenc“.

Ocenil Robert Anderson
dailyclassicalmusic.com