Poulenc: Gloria

Vse skupaj gledano se je Poulencova Gloria na ploščah odrezala izjemno dobro, saj so jo v zadnjem času posneli Jansons, Hickox in Tortelier, zato je skladba ostala priljubljena repertoarna izbira številnih profesionalnih zborov.

Toda ta nova dopolnitev kataloga, odlično izvedena in posneta, je kljub temu dobrodošla. Dirigent Stephen Layton in njegov zbor Polyphony se pridružijo sopranistki Susan Gritton, zboru Choir of Trinity College, Cambridge in ansamblu Britten Sinfonia pri štiriindvajset minut dolgi skladbi, nato pa ponudijo še štiri a cappella dela, ki dopolnijo očarljivo ploščo.

Kot pojasnjujejo podrobni in elegantni spremni zapisi Meuriga Bowna, je prometna nesreča, v kateri je bil avgusta 1936 v madžarskem mestu Debrecen obglavljen kritik Pierre-Octave Ferroud, ponovno prebudila Poulencovo katoliško vero, ki jo je že v otroštvu zdavnaj opustil. Odpravil se je na romanje k starodavnemu svetišču Črne Marije v Rocamadourju in potem, ko je »premišljeval o krhkosti duha«, je skladatelj velik del svojih preostalih treh desetletij posvetil pisanju sakralnih del. Celo njegova velika operna mojstrovina Dialogues des Carmélites ima za temo versko skupnost.

A kot dokazuje Gloria, je Poulenc še vedno dopuščal, da so se džezovsko obarvane harmonije in skladateljski postopki njegovih posvetnih del prikradli v njegovo versko glasbo. Uvodni stavek, »Gloria in excelsis Deo«, se začne z veličastno gesto in punktiranimi ritmi, ki spominjajo na baročno fanfaro, ki jo Britten Sinfonia tu zaigra z ostro natančnostjo; podobno kot Händel v Mesiji se Poulenc ni bal uporabiti posvetnega sijaja, da bi okrepil uglasbitev besedila. Francoski skladatelj je z Händlom delil tudi nagnjenje k čutnosti svoje glasbe, tudi kadar je bilo njeno sporočilo duhovno: kdo se lahko upre dolgim legato linijam sopranskih solističnih odsekov v »Domine deus, rex caelestis«, še posebej, ko jih Susan Gritton poje s tolikšno privlačnostjo? Druga odlika skladbe je kakovost orkestracije, s čimer se je Poulenc pogosto mučil. »Domine Deus, agnus Dei« je posebej srhljiv, s solističnimi flavtnimi linijami nad mračnim godalnim spremljevanjem; način, kako Poulenc zelo tiho vpelje zbor v blokovnih harmonijah za sopranistko, je spet mrazljiv.

Laytonov posnetek je skoraj popoln in zagotovo predstavlja eno izmed plošč, ki jih »moraš imeti« v letošnjem letu. Zborovske zasedbe zelo dovzetno sledijo njegovemu vodenju, ki je izjemno izrazno v mejah čistega angleškega zvoka. Dinamični kontrasti so posebej široki, nenazadnje v uvodni »Gloria« in sklepni »Qui sedes ad dexteram Patris«; naraščanje v sklepnih vrsticah prve in nadzor med a cappella odseki zadnje sta dva izmed mnogih impresivnih trenutkov. Prav tako izstopata lahkotnost podaje v »Laudamus te« in skoraj neizprosen pristop k »Domine Fili unigenite« (ki ga v orkestru prekinjajo ritornelli glasbe iz »Gloria«). Če bi imel kakšen očitek, bi bil ta, da sta tako podajanje besedila kot barva združenih zborov zelo angleška, na račun nekaterih mehkejših barv. A način, na katerega izvajalci uživajo v življenjskem veselju (joie de vivre) dela, je prepričljiv, izvedba zadnjega stavka z njegovo debussyjevsko orkestracijo in harmonijami pa je resnično pretresljiva.

Preostale izvedbe na plošči niso nič manj izbrane, a ker so vse pete a cappella, imajo neizogibno manj neposreden učinek. Vendar so, gledano kot del Poulencovega razvoja sakralne glasbe, očarljiva dopolnitev bolj znane Glorie. Ljubki Quatre motets pour un temps de pénitence so nastali med koncem leta 1938 in začetkom 1939 in so kot postni moteti primerno poslušanje za ta čas leta. Med štirimi privlačnimi skladbami izstopata jutranja responzorija za veliko soboto in veliki četrtek, »Tenebrae factae« in »Tristis est anima mea«, po domiselnem razponu vokalnih učinkov (v zadnjem so na enem mestu skoraj tolkalni). Po mojem okusu so štirje božični moteti (Quatre motets pour le temps de Noël), Salve regina in Exultate Deo precej bolj površne skladbe, ki se preveč opirajo na zgodnje skladatelje, ki so vplivali na Poulenca (zlasti Monteverdija, Palestrino in Gabrielija), vendar so pri Laytonu in njegovem odličnem zboru v dobrih rokah in se zdijo slabše le zaradi samosvojih del, ki jih obdajajo.

Skratka, tega živahnega novega posnetka ne bi smel spregledati nihče, ki ima rad to glasbo; Poulencova neverjetna domišljija ohranja svojo pikantnost.