Poulenc: Gloria

Ko sem prvič slišal Poulencov Gloria, sem bil star 13 ali 14 let. Ker nisem vedel ničesar o tem skladatelju ali njegovih delih – programska knjižica koncerta je prinašala le besedilo dela in nobenih zapiskov o skladatelju –, nisem mogel razumeti, zakaj je ta liturgična glasba tako prekleto uživaška. Zdelo se je naravnost grešno, da lahko iz uglasbitve teh besed črpam tako prijetno veselje. Zdaj, le nekaj let pozneje, ko veliko bolje poznam Poulencovo glasbo in razumem njegov opis samega sebe kot le moine et le voyou (pol poredneža, pol meniha), preprosto rad grešim v družbi tega čudovitega skladatelja. Vem, da je glasba človek sam.

Po smrti svojega prijatelja, skladatelja in kritika Pierra-Octava Ferrouda, leta 1936, se je Poulenc odpravil na romanje k starodavnemu svetišču Črne Device v Rocamadouru ob bregovih reke Dordogne. Zdi se, da je tu doživel duhovno razsvetljenje in ob ponovnem odkritju svoje katoliške vere skoraj takoj začel nizati verska dela, ki zajemajo vse preostalo obdobje njegove kariere.

Quatre motets pour un temps de pénitence je eno prvih del tega velikega niza skladb. Poulenc je v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja študiral pri Charlesu Koechlinu, njegovo vztrajanje pri študiju renesančne glasbe in baročnega kontrapunkta pa se je začelo čutiti v glasbi po Rocamadouru. Dela brez spremljave so na splošno precej resnejša od Gloria, ti spokorni moteti pa so strogi, slogovno zahtevni in jih ni lahko peti, vendar je globina skladateljevih občutij vedno očitna. To kratko delo nikakor ni lahko za poslušanje, a vztrajajte, odlično je. Nasprotno je Quatre motets pour le temps de Noël, napisan desetletje pozneje, poln božičnega veselja. Vsebuje tudi čudovito rabo „napačnega“ naglašanja besed Gloria in excelsis Deo, ki ustvarja razigran vrhunec in pristen praznični občutek sreče. Salve regina in Exultate Deo izhajata iz obdobja med obema zbirkama, eden zamišljen, drugi razposajen.

A prava poslastica je tu Gloria. Gre za pozno delo, ki sledi Stabat Mater (1950) in nekoliko predhodi Sept Répons de Ténèbres (1961), polno dobre volje ter z veliko zagona in gibalne sile. Šest stavkov je presenetljivo kratkih, hitro pridejo do bistva, komentirajo besede in gredo naprej. Tipično za Poulenca, ki nikoli ne zapravi niti ene note ali geste. Odlično je zasnovano za zbor in veliki orkester s kratkimi, a izpovednimi soli za sopran.

Stephen Layton je odličen zborovski pedagog in dirigent in svoje izvajalce spodbudi, da v teh skladbah dajo vse od sebe. Britten Sinfonia igra tako, kot je še nikoli nisem slišal igrati: močno, odkrito in z velikim namenom. Združena zbora v Gloria ustvarjata veselo glasbo, Polyphony sam pa a cappella dela predstavi z velikim navdušenjem in okusom. Susan Gritton svoja vse prekratka soli odpoje veličastno.

Ta disk ima ogromen dinamični razpon, z največjimi fortissimi in najmanjšimi, utišanimi pianissimi. Posnetek brez težav ujame vsako noto, vsako frazo, prav vsak odtenek. Akustika cerkve All Hallows je za to delo popolna.

Vedno sem imel posebno naklonjenost tako Prêtrovemu posnetku – posnetemu, če se prav spomnim, v prisotnosti skladatelja, a nekoliko okornemu – kot Frémauxevemu posnetku Gloria, toda ta nova različica se mora zaradi čistega užitka in razumevanja dela povzpeti na vrh kupa.

To je torej uspeh od začetka do konca, z izjemnimi izvedbami vseh vpletenih, čudovitim zvokom in odličnimi zapiski. Kaj več potrebujete? Ne sedite tu in berite tega, pojdite ven in ga kupite brez odlašanja. Ne boste razočarani.

Bob Briggs