Poulenc: Gloria

O Poulencovi katoliški veri je bilo veliko napisanega. Znana protislovja v njegovem značaju, svetnik proti grešniku, so nekako zanetila plamen v njegovi glasbi; kot da je glasbena uresničitev ekstaze, prežete z grozo, delovala kot katalizator, ki je navdihnil nekaj Poulencove najlepše glasbe.V izvedbi zahteva popolno prepričanost, in vsak, ki je to kdaj poskusil, bo tudi vedel, da jo je težko peti. Harmonije se zdijo drseti izpod tebe, kar zlahka vodi do (v najboljšem primeru) trenutne negotovosti intonacije, ko vsak nepričakovan, a čaroben prehod doseže novo območje intenzivnosti. Najraje bi ga preklel, ker je dopustil, da so se njegove skladateljske roke sprehajale v navidez naključnem eksperimentiranju po klaviaturi, a hkrati veš, da sta bila njegovo zanesljivo uho in živa domišljija v resnici ... veličastna.

Gloria je prav to. Še posebej, ker tu izžareva nekakšno žarečo intenzivnost, ki ji ni para. Kako Stephen Layton uspe pevce svojega izbranega zbora Polyphony v prepišni cerkvi v severnem Londonu v deževnem sredinem dopoldnevu spraviti do take belo razžarjene ognjenosti, ne vem, a mu uspe. Prisluhnite na primer začetku sklepnega odseka Gloria, ‚Qui sedes ad dexteram Patris‘: skoraj bi si opekli prste ob razdirajoči sili, s katero je priklicana moč Boga Očeta. Zborovski napad je kot laser, ritmični zagon in energija pa vznemirljiva. Ta Gloria je v celoti posneta z izvrstno vokalno in instrumentalno jasnostjo in razločnostjo: natančnost ubranosti in intonacije je absolutna, zvok očarljiv, dinamični razpon jemlje sapo, a posnetek se z njim brez težav spopade. Poslušanje je vznemirljivo; povrhu pa je tudi solistka, ki jo je izbral Layton, užitek. Susan Gritton eterično lebdi nad črtovjem v obeh stavkih ‚Domine Deus‘, njena sladkost tona in tako diskreten portamento sta idealna za Poulenca: nikoli bujna, nikoli plašna, nikoli operna.

Gloria zavzema približno 24 od 55 minut glasbe na tej plošči. Opozoriti vas moram, da intenzivnost ne popusti, ko občudovanja vredni Britten Sinfonia izgine in Polyphony ostane sam: res, čeprav si komaj upam reči, sem celo menil, da je enkrat ali dvakrat pretiraval, saj so (za sekundo ali tri) posamezni glasovi izstopali iz zborovske teksture, ko ne bi smeli. Zadnja točka na CD-ju, Exultate Deo, je, no, vzklikajoča skoraj do skrajnosti. A veliko bolje to kot kakršen koli nadih togosti: glasba zagotovo zahteva skoraj pretirano vzhičenost, ki jo, mislim, zaznavam povsod tu: duh, ki se celo enkrat ali dvakrat pronica v besedilo knjižice! Resnejše razpoloženje štirih postnih motetov brez spremljave je odlično zajeto: učinek v na primer čudovitem ‚Vinea mea electa‘ je skoraj pretresljiv, močan, a obupan krik iz srca.

Skozi leta je bilo več odličnih različic Gloria, od kremaste bostonske pod Ozawo do zvočne izdaje pri založbi Chandos pod razumevajočim francoskim dirigentom. Obstajajo tudi razne starejše različice, skrite v večdelnih kompletih, med njimi Dutoitova škatla pri Decci in zgoraj omenjeni album ob Poulencovi stoletnici. Dvomim, da bi se jih veliko lahko kosalo s to. Menim, da sta Polyphony in Layton zdaj v odlični formi za napad na Everest Poulencovih zborovskih del, mogočno, skoraj nemogoče Figure humaine; jaz za svoj del komaj čakam.

Piers Burton-Page