Poulenc: Gloria

Skladbe Francisa Poulenca so bile v dvajsetih in tridesetih letih znane po barvitosti, duhovitosti in šarmu. A do tedaj ga niso jemali resno kot velikega glasbenika. Navsezadnje so bili „resni“ radikalci tistega časa Schoenberg, Stravinski in drugi. Leta 1936 je v tragični prometni nesreči umrl Poulencov blizek prijatelj in njegova dela so postala duhovno bolj usmerjena, a nikoli niso izgubila svoje ‚joie de vivre‘. Kot je Poulenc dejal v intervjuju z Rolandom Gelattom leta 1950: „Francozi se zavedamo, da mračnost in dobra volja ne izključujeta druga druge. Tudi naši skladatelji pišejo globoko glasbo, a ko to počnejo, jo prekvasi lahkotnost duha, brez katere bi bilo življenje neznosno.“

Poulenc je postal eden velikih sakralnih zborovskih skladateljev dvajsetega stoletja. Gloria (1959) za mešani zbor, sopran in orkester je primer njegovega mojstrstva pri sintezi zadržane, a radostne zanesenosti z ostrino dvajsetega stoletja. Z zmanjšanjem zasedbe na tem posnetku Stephen Layton razkrije njihovo disonanco, ne da bi ublažil njihov iskreni religiozni duh. Rezultat sta svežina in jasnost, ki delo osvetlita na nov način. Glas sopranistke Susan Gritton je občasno tanek, a se vzpne nad zborovske sile na način, ki poudari žar dela. Posnetek, narejen v cerkvi All Hallows v Gospel Oaku v Londonu, je popolna kombinacija neposrednosti in verske odmevnosti, ki razjasni glasbene sile, ne da bi zmanjšala ambient. To je pomemben in prelomen posnetek tega velikega dela.

Poulenc je bil tudi mojstrski skladatelj samospevov in štirje moteti, ki dopolnjujejo ta disk, razkrivajo njegove lirične in inovativne darove. Quatre motets pour le temps de penitence je nežna in močna izjava. Zborovska skupina Polyphony poje s strastjo, predanostjo in presenetljivo natančnostjo. Če ne poznate Poulencove zborovske briljantnosti, je ta disk popoln začetek.

Robert Moon