Polyphony: Barbican Great Performers Series John Tavener 60th Birthday Concert

Glasba JOHNA TAVENERJA je nelagodni dogovor med časom in večnostjo. Prisiljena obstajati v času, se napenja in hrepeni po brezčasnosti. Ko se ji v samem nastajanju približa, ali vsaj približa njeni iluziji, se zgodi majhen čudež.

Ko pa zgolj služi idejam uma, se spotakne.

Ob 60 smrtnih, končnih letih Tavenerja kot človeka in glasbenika so English Chamber Orchestra in Ralf Gothóni združili moči s Polyphony in Stephenom Laytonom za ljubeznivo rojstnodnevno poklonitev. Središče večera je bila krstna izvedba naročila ECO: Pratirùpa. To petinštiridesetminutno delo za solo klavir (Gothóni) in godala je žal sodilo v kategorijo spotikanja: izvajalcem postavlja malo zahtev, poslušalcem pa skoraj neznosne zahteve po vzdržljivosti.

Tavenerjeva programska opomba nam pove, da je Pratirùpa sanskrtska beseda za »odsev« in da niz samoodsevajočih odmevov, harmonij, melodij in ritmov dela poskuša »odsevati Božjo prisotnost, ki prebiva v vsakem človeku«.

Če skladbo poslušate, ne da bi prebrali opombo (ki stvari odpelje še dlje v ezoteriko), slišite navidezno neskončen krog nedogodkov: kratko koralu podobno frazo na klavirju, ki ji sledi in jo zrcali godalo; odmev Mozarta, prav tako; nenaden izbruh trme s fortissimo udarjanjem po godalih ter vzpenjajočimi in spuščajočimi se lestvicami na klavirju, od vrha do dna. To zaporedje ponovite 10-, 20-, 30-krat (izgubil sem štetje) in to je Pratirùpa, delo, ki ga bremeni lastna samovšečna nepomembnost.

Večer je rešil Tavener v svoji najboljši obliki, ko poje skozi dušo človeškega glasu. Neustavljiv samospevni cikel Butterfly Dreams, napisan lani za Brighton Chamber Choir, je v londonski krstni izvedbi podal Polyphony. Več pesmi je drobnih haikujev, časa, ki se ga dotakne konica krila zvoka. Laytonova sposobnost, da spoštuje in posvečuje vsak soglasnik, vsak zlog, znotraj največje preprostosti izrekanja, je zagotovila skoraj popolno izvedbo tako tega kot klasike iz leta 1982, The Lamb.

Sarah Connolly, ki je nadomestila indisponirano Susan Graham, se je lotila Supernatural Songs iz leta 2002, z godali ECO, bobnom pow-wow in hindujsko tempeljsko skledo pa je mirno usmerjala in niansirala njihove sladko raznolike odzive na poezijo W. B. Yeatsa. Sklepna izvedba Birthday Sleep zbora Polyphony, uglasbitve valižanskega pesnika Vernona Watkinsa iz leta 1999, pa je proslavo slovesno zapečatila.

Hilary Finch