Polyphony: Barbican Great Performers Series John Tavener 60th Birthday Concert

V velikodušno zasnovani proslavi 60. rojstnega dne sira Johna Tavenerja v Barbicanu je bila večina predstavljenih del napisana po letu 2002 in tako sledi skladateljevi nedavni poti od pravoslavnega krščanstva k spoštovanju resnice v vsaki duhovni tradiciji.

Svetovna krstna izvedba tega večera se je imenovala Pratrirupa, sanskrtska beseda, ki pomeni „odsev“, kar se nanaša na spremljevalne godala, ki so zrcalila solistični klavir. Namesto da bi razvijala katero od svojih značilno osupljivih in neizumetničenih tem, se je razvijala na tipično tavenerjevski način: pogosto ponavljani posamezni odseki so se z vsakim ponovitvijo daljšali in stopnjevali.

Glavno gradivo je bilo sestavljeno iz dostojanstvene, obredju podobne melodije nežne, naravne lepote, ki je bila v kontrastu z maničnim klavirskim bruhanjem v slogu boogie-woogieja, sprva na obeh skrajnostih klaviature, ki se je nato prek kromatskih akordov v protigibanju premaknilo, da bi se srečalo na sredini. Ni bila najsrečnejša Tavenerjeva zamisel, ponavljala se je do onemoglosti. Programski zapiski o tako mehanični izjavi, ki predstavlja spolnost, je niso uspeli narediti prepričljive.

Kot nadomestilo so pogosti klavirski soloti dosegli pristno, mozartovsko preprostost, v spomin pa se je naselila spokojna zamisel, ki se je lebdeče gibala med durom in molom. Ogromen treščeč tutti akord, ki je odmeval v tišino, je bil učinkovit zaključek fascinantnega, a pomanjkljivega dela. Morda je bil za precej togo in občasno obotavljajoče igranje English Chamber Orchestra pod vodstvom Ralfa Gothonija kriv premajhen čas za vaje.

Po odmoru se je orkester preobrazil v nepozabno izvedbo Tavenerjevih Supernatural Songs, njegovih uglasbitev del W. B. Yeatsa iz leta 2002 za mezzosopran, godala, bobna powwow in hindujsko tempeljsko skledo. V Laytonovih izkušenih rokah so bila godala veličastno polna in izrazna, kar je podprla Tavenerjeva zgovorna partitura, ki zajema živahne pasove melodije, veličastne žalostinke, zanesena tremolanda in zapeljivi pizzicati.

Pesmi, ki so doživele londonsko krstno izvedbo, je treba uvrstiti med skladateljeve največje dosežke: vzpenjajoča se violinska tema, ki se boči nad zvočnimi, iskonskimi menjavami akordov v uglasbitvi „O Do Not Love Too Long“, se je radovala nečesa od melodičnega daru Johna Barryja, medtem ko je bila sklepna, očarljivo nežna meditacija o smrti „Where There is Nothing, There Is God“ navdihnjena, saj je občinstvo zadržalo dih, ko je glasba pojenjala. Sarah Connolly je zagotovila očarljiv ton, zanesljivo tehniko in popolno sočutje z besedilom in glasbo.

Stephen Layton je oblikoval tudi nekaj čudovito frazirnih in čudežno uravnoteženih izvedb zbora Polyphony nekaj sijočih Tavenerjevih zborovskih del, predstavljenih na izvrstnem disku, ki je pred kratkim izšel pri založbi Hyperion.

Paul Conway