Pärt: Trisagion; Bach: Magnificat; Ešenvalds: Passion and Resurrection

Gostujoči dirigent Stephen Layon iz Združenega kraljestva je člane SSO in Sydney Philharmonia Choirs vodil v vznemirljivih interpretacijah Bachovega Magnificat in D BWV 243 (1731) in Ešenvaldsovega * The Passion and Resurrection (2005).*

Skoraj je krščanska velika noč. Je ramadan. Judovska pasha je na poti. Ta spored se je začel z osemnajststoletno uglasbitvijo latinskega besedila Magnificat, delom JS Bacha, luterana. Izvedba tega dela je neposredno povezana s praznikom Marijinega obiskanja, ki ga katoliška cerkev praznuje od štirinajstega stoletja.

Ta koncert sakralnih del, navdahnjenih s krščansko zgodbo, je bil prepojen z raznolikostjo. Po naslovnem delu koncerta, Magnificat, smo bili nato seznanjeni z osupljivim delom Ēriksa Ešenvaldsa, skladatelja, ki je študiral v latvijskem baptističnem semenišču. Besedila, postavljena drugo ob drugega v tem zborovskem ozračju, so vzeta iz hebrejskega jezika in Biblije, bizantinske pravoslavne liturgije, krščanske Biblije in srednjeveških himničnih besedil.

Da bi pomagal pri interpretaciji teh dveh različnih, dramatičnih intenzivnosti koncerta s pravilno gestično energijo, je SSO pritegnil svetovno uveljavljenega zborovskega strokovnjaka Stephena Laytona, člana (Fellow) in glasbenega vodjo na Trinity Collegeu v Cambridgeu. Ešenvalds je bil prav tako priznan kot Fellow Commoner v ustvarjalnih umetnostih na Trinity Collegeu.

Bachova različica besedila Magnificat, tradicionalno peta pri večernicah ali ob času večerne molitve, je zgoščen, dodelan vokalni in instrumentalni smorgasbord. Njegova skrbno izdelana, okusna zbirka številnih slogov in zahtevnih polifonih ali bogato okrašenih tekstur.

Zgoraj: latvijski skladatelj Ēriks Ešenvalds. Fotografija: Andrea Angelini.

Stephen Layton je poskrbel, da so različni glasbeni slogi, ki jih srečamo med Magnificat, zveneli jasno in z jasno smerjo. Vsaka nota melizme zbora ali solistov, od instrumentalnega uvoda do zadnje note kodnega gradiva, je bila z izraznim natančnostjo spuščena v veličasten, zračen prostor. Preklop med intimnostjo in polnim zborom je bil kot vedno nagrajujoč doživeti. Zbor 'Omnes generationes', ki je okrepil prejšnje sopranistkino čustvo, je bil en tak gladek prehod.

Vokalni solisti Amy Moore (sopran), Chloe Lankshear (sopran), Stephanie Dillon (mezzosopran), Christopher Watson (tenor) in David Greco (baritonist/basist) so sedeli ob strani orkestra in ne vzdolž sprednjega dela odra. Nastopali so kot solistični glasovi ali v ansamblskem komentarju, tako da so stali med instrumenti.

Ta postavitev je v prenovljeni akustiki koncertne dvorane Sydney Opera House delovala zelo dobro. Rezultat je bilo lepo in enakomerno zlitje sil v tej izvedbi.

Besedilo je bilo jasno podano, drama v tem priljubljenem Bachovem zborovskem delu pa je valovala. Trenutki radostnega bachovskega poskoka za polne zveneče teksture so se izmenjevali z nežnim, srce na dlani, komentarjem vernikov v zmanjšani instrumentalni plastenosti. Zelo pričakovane linije oboe d'amore so bile podane z odmerjeno lepoto in lepo interakcijo s pevci.

Programske opombe Gordona Kerryja so podale zgoščeno in odlično ozadje Bachovega dela. Opisni tropi, vpeti v prevod besedila, so z nekaj dobro izbranimi besedami opozorili na instrumentacijo, pripovedno vsebino in glasbeni slog. To bi pomagalo občinstvu šolarjev v SSO-jevem programu 'Meet the Music', pa tudi novincem ali ljubiteljem te baročne uglasbitve Magnificata.

The Passion and Resurrection Ēriksa Ešenvaldsa je napredovalo z gladkimi preskoki v jeziku in energiji. Amy Moore je s prednjega dela odra z dih jemajočim virtuoznim nadzorom pela vlogo različnih ženskih likov.

Ponovno z dobro podporo programskih opomb smo lahko sledili komentarjem, glasovom likov in sklicevanjem na zgodbi o križanju in vstajenju ter njun vpliv na Kristusove sledilce ali grešnike, ki jih je objela njegova skrb.

Pri tem delu je bila še ena inovativna postavitev solistov. Preostali kvartet glasov SATB, ki je dodajal izvrstni, pogosto pritajeni zvočni svet, je bil postavljen v zgornjih zborovskih klopeh za odrom. Uspešna uporaba ojačitve nam je tone tega ansambla prinesla skozi štiri izrazne dele tega dela.

Odkriti globoko, mozaiku podobno delo Ēriksa Ešenvaldsa prek teh izvajalcev in dirigenta je bilo prav pravo velikonočno darilo. Kompleksno instrumentalno plast, ki je tako pogosto potrebna v središču teksture, je z neopazno lahkotnostjo odigral sestavljeni ansambel igralcev SSO.

Sodobni glasbeni poudarek in več jezikovnih poudarkov, potrebnih za podajanje besedila in loka drame, je prav tako z učinkovito odličnostjo oblikoval celoten ansambel.

Nasilje, trpljenje, nesreča in upanje v besedilu pasijona so pri tem spretnem skladatelju tako dobro poudarjeni. Pobožno ali nujno potrebo človeštva po olajšanju so nam izvajalci posredovali in kontrastirali. Sledili smo šoku divjega križanja v središču dela do končne mirne hvale usmiljenemu vstalemu Gospodu v dialogu med solistično sopranistko (Marijam) in vokalnim ansamblom kot Jezusom (Rabboni).

Ne glede na versko gorečnost ali identiteto kateregakoli poslušalca sta bila Passion and Resurrection in različica Magnificat, slišana pred njo na tem kratkem koncertu s polno srca, primera sakralnih del, ki danes tako dobro delujejo in lahko ganejo vsakogar.

Izvirnik: Sydney Arts Guide