Pärt: Triodion

Novosti Arva Pärta, zdaj osemšestdesetletnega estonskega predstavnika moderne, ki ustvarjalno temelji na minimalistično-harmonskih zvočnih strukturah. Vsi prispevki, posneti januarja 2003, so bili skomponirani med letoma 1996 in 2002. Brez izjeme sodijo v zvrst duhovne, liturgično nevezane vokalne glasbe. S tem program poslušalce ne sooča zgolj z izborom uglasbitev besedil v obliki molitev, ampak hkrati stopnjuje izrazna sredstva, ki jih Pärt oblikuje od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Gre za slog zvončkov tintinnabuli, kot ga je poimenoval skladatelj sam. Ni naključje, da se vzbujajo asociacije na odmaknjene zvonjenje puščavnika v celici. Poenostavljeno rečeno gre za koncentracijo na tonalno središče spektra zvonjenja, ki niha med srednjeveško skromnostjo in moderno kratko motiviko, vse do tišine glasbenih premorov.

Z vidika izvajalske prakse to pomeni zaporedje molitvenemu mlinčku podobnih psalmodirajočih litanij v kontekstu besedilne izpovedi, ki jo stopnjujejo premiki akordov in ponavljanje besed. Tako Pärtu uspe celo drznost uglasbitve skorajda neskončnih naštevanj imen iz Jezusovega rodovnika ... which was the Son of ... v obliki sugestivnega ostinata (skladba 3 po Lukovem evangeliju 3, vrstice 23-38). Podobno velja za izkomponirani stvarni članek iz cerkvenega leksikona (sk. 1: Dopo la vittoria) ali za zaporedje treh od, Tri-Odion, zbirni naslov te zgoščenke (sk. 6). Sklep: če takšna pobožna drža, daleč od vsakega zvočnega aktivizma in prav nasprotje harmonsko bujnih sprememb prizorov, tu doživi izjemno poduhovljeno oblikovanje, je to mogoče doseči le z interpretacijsko storitvijo, ki je ni mogoče dovolj visoko ceniti. Tu se plemenito brušeno, očarljivo glasovno kultivirano, brezhibno petje brez vibrata londonskega a cappella ansambla Polyphony (9 dam, 12 gospodov) in z orglami spremljano, monotono zanašajoče izgovarjanje besedila kontratenorista Christopherja Bowers-Broadsenta v vizionarski zgodbi o Highlands (sk. 7) izkažeta za idealen pogoj. Ne nazadnje se priznanje za celoten rezultat osredotoča na večkrat nagrajenega dirigenta Stephena Laytona, ki se je že večkrat izkazal kot interpret Pärtove vokalne glasbe. Nemirni duhovi, katerih glasbeni nagnjenje teži k več dramatike, ritmike in instrumentalne barvitosti, pa naj se tej zgoščenki z latinskimi, italijanskimi in predvsem angleškimi besedilnimi meditacijami raje izognejo.

Gerhard Pätzig