Pärt: Triodion

Pred tem poletjem nikoli nisem bil v Benetkah in neizprosna lepota kraja me je preplavila. Tudi ta novi CD je neizprosno lep: tako kot na Canalu Grande sledi ena palača drugi, tu en izbrušen dragulj sledi drugemu v izvedbah z intenzivnostjo, ki ježi lase na zatilju. Že leta nisem slišal zborovskega posnetka, ki bi ga presegel.

Stephen Layton in Polyphony sta že prej posnela Pärta za Hyperion, osredotočena na glasbo, napisano v letih 1988–91: Berliner Messe, The Beatitudes (njegova prva uglasbitev besedila v angleščini), Annum per annum za orgle, Magnificat, Sieben Magnificat-Antiphonen in De Profundis. Ta razmeroma znana dela so pritegnila pozornost številnih drugih zborov na CD-jih. Na tej novi plošči pa je šest od osmih del, večinoma a cappella, prvič posnetih in kažejo, kako se Pärtov harmonski izraz razširja onkraj omejujočega, triadnega »tintinnabuli« sloga, ki je zaznamoval dela od sredine sedemdesetih let naprej in ki je pomenil njegov pobeg iz ustvarjalne slepe ulice, ki ga je mučila.

Dopo la vittoria je bila naročena ob 1600. obletnici smrti svetega Ambroža, ki naj bi napisal besedilo Te Deuma. Pärt, ki je Te Deum že napisal v letih 1984–85, je sprva mislil, da bo moral napisati še enega. A po naključju je našel rusko poročilo iz leta 1902 o Ambrožovem krstu svetega Avguština, ki se je z Ambrožem pridružil antifonalnemu petju Te Deuma, in ga dal prevesti v italijanščino (vse to razlaga odlična spremna beležka Meuriga Bowena). Pärtova glasba izhaja iz te zgodbe, uvodna linija veselo hoketira med registri, preden se odpre v bogato, akordno intonacijo besed „Te Deum“. Besedilo pogojuje nadaljnje odsečne kontraste, ki se končajo z veličastno doneči akordi „Amen“, preden se vesele uvodne fraze vrnejo v plesu. Nunc dimittis iz leta 1989 pa je zasnovan kot en sam lok: počasi se dviguje od pianissimo uvoda do niza pekoče strastnih akordov, beseda „lumen“ vžge sončni izbruh zbora, ki znova potone, izmenjava „Amen“ pa se ziblje med glasovi kot uspavanka. Polyphony je ta dela lani izvedel na koncertu v Temple Church v Londonu (kjer je bil posnetek narejen januarja letos), delo, ki me je takrat najbolj osupnilo, pa je bilo ... which was the Son of ..., komponirano leta 2000. Ne poznam drugega skladatelja, ki bi pred Pärtom opazil, da je odlomek iz svetega Lukasa (3: 23–38), ki sledi Jezusovemu rodovniku nazaj do Adama in s tem do Boga, očiten kandidat za glasbeno obdelavo. Meurig Bowen domneva, da »nekaterim skladateljem ta dolgi seznam imen res morda ne bi bil nič bolj mikaven za uglasbitev kot znameniti telefonski imenik«. A prav v tem je poanta, kot kmalu prizna Bowen: ritualna stabilnost besedila Pärtu omogoča, da se igra s celim arzenalom harmonij, od katerih se nekatere razrešujejo z zadovoljivo predvidljivostjo, druge pa se odpravijo v smeri, ki še vedno preseneča, tudi ko glasba postane znana. In celoten komad se ziblje z vedrim ritmičnim navdušenjem in samozavestnim humorjem prebudniške himne.

Razsežna I am the true vine, uglasbitev Jan 15: 1–14 iz leta 1996, komponirana ob 900. obletnici ustanovitve katedrale v Norwichu, je mirno kontemplativna; uho ostaja v pripravljenosti zaradi nenehnega premikanja registra znotraj linije: linija basov nenadoma skoči do visokih soprankov ali pade v nasprotno smer, z ritmično raznolikostjo med pedalnima tonoma na obeh koncih strukture – Pärt na notnem papirju nariše trto, čeprav ideja ostaja zakrita z izvrstno ljubkostjo njene zvočne realizacije.

Littlemore Tractus iz leta 2001 uglasbi del pridige Johna Henryja (kasneje kardinala) Newmana iz leta 1843 in zaznamuje njegovo stoletnico. Težko bi bil manj podoben Newmanovemu bolje znanemu glasbenemu spomeniku The Dream of Gerontius (ki ga Pärt očitno ne pozna): zibajoča figura v orglah, ki jih tu igra Christopher Bowers-Broadbent, podpira neutrudno zborovsko homofonijo. Triodion, še eno naročilo (leta 1998, ob 150. obletnici ustanovitve Lancing Collegea), uglasbi tri ode iz pravoslavnega molitvenika. Glasba je skopa in slovesna, besedilo pa intonirano s hieratično intenzivnostjo, ko se vsaka oda dvigne do vrhunca in se z njega umika, nato pa sledi obotavljajoče pp zaklinjanje.

Teksturni kontrast prinese uglasbitev Burnsove My Heart's in the Highlands, napisane leta 2000 »kot majhno darilo mojemu ljubljenemu Davidu Jamesu« iz Hilliard Ensemble, ki jo tu poje ob orgelski spremljavi. V primerjavi z privlačnim romantičnim zamahom Schumannove uglasbitve („Hochlanders Abschied“, št. 13 iz Myrthen, op. 25) je Pärtova res stroga – Bowen opozarja, da je orgelski part »strogo ‚tintinnabuli‘, s stopenjskim basom in triadno zgornjo linijo«; tudi vokalna linija je omejena na f-molov trozvok.

Zaključna Salve Regina za zbor in orgle je zaznamovala 1150. obletnico mesta Essen leta 2002. To je še ena ločna oblika, ki se gradi kot počasi razraščajoča se himna do močnega vrhunca. Je manj individualna od drugih del tu in nakazuje določeno stopnjo avtomatizma pri Pärtu – kar je ne ovira, da bi bila privlačna.

Na notranji sprednji platnici knjižice je slika Pärta s slušalkami, s širokim nasmeškom in odprtimi rokami pred seboj, kot da bi hotel reči: »Komaj verjamem.« In nič čudnega – to je skoraj brezhibna produkcija. Opazil sem en nekoliko obotavljiv vstop tenorjev (v Littlemore Tractus) in to je bilo vse. Intonacija, ravnovesje, ritem – vse je popolno. Tudi posnetek je demonstracijske kakovosti. To je nekaj posebnega.

Martin Anderson