Pärt: Triodion

V teh delih je tiha in kopičena moč, Polyphony in Stephen Layton pa ju izvajata z bleščečo čistostjo.

‘V naslovni skladbi tega diska je verz iz pravoslavne ode svetemu Nikolaju: „s tem si pridobil: z ponižnostjo – veličino, z revščino – bogastvo.“ To bi lahko bilo napisano o tehniki komponiranja Arva Pärta, ki je tu osvobojena minimalističnih okov prejšnjih desetletij in se giblje po tanki meji med agonijo in ekstazo na način, kakršnemu od Bacha ni bilo para. Nov disk zborovske glasbe estonskega skladatelja Arva Pärta odraža tiho in kopičeno moč, Polyphony in Stephen Layton pa ga izvajata z bleščečo čistostjo.’

V svojem zgodnejšem slogu je Pärt do duhovne gostije pogosto prišel skozi tehnično lakoto sistemskih vzorcev in ponavljanja. V glasbi na tem novem CD-ju, ki je vsa nastala med letoma 1996 in 2002 in vključuje šest prvih posnetkov, Pärt namesto tega nakazuje strogost z uporabo veliko širše in svobodnejše palete. To je še posebej otipljivo v Nunc Dimitis, kjer čudovite teksture, harmonije in zvočnosti prikličejo občutek čistosti in praznine.

Drugje ima Pärt v rokavu še nekaj presenečenj. Uvodna skladba, Dopo lavittoria, se začne v poskočni madrigalni obliki, ki povsem ustreza naročilu mesta Milan. Uglasbi italijansko besedilo, ki opisuje nastanek Te Deuma svetnikov Ambrozija in Avguština, za Pärta nenavadno postmoderno vajo, a takšno, ki prav nič ne zmanjšuje iskrenosti uglasbitve, temveč nakazuje slavje posvečevalne moči stoletij češčenja.

Najbolj nenavaden trenutek na disku je My heart’s in the Highlands, uglasbitev Burnsove pesmi, ki ima za skladatelja očitno zelo osebni pomen. Je ena od le dveh skladb na disku, ki spominjata na Pärtov zgodnejši, bolj sistematičen pristop: Burnsovo hrepenenjsko priklicevanje pastirskega severa je dodeljeno enoglasnemu kontratenorju nad strogo nadzorovano orgelsko spremljavo, zaradi česar besedilo nenadoma zveni kot mistična alegorija hrepenenja po božjem.

Tu je nekaj baletne bleščavosti, ki jo je Pärt pokazal v delih, kot sta Stabat Mater ali Tabula Rasa, in na srečo prav tako malo grmeče strogosti njegovega pasijonskega načina. Namesto tega je v teh delih tiha in kopičena moč, Polyphony in Stephen Layton pa ju izvajata z bleščečo čistostjo. Ko pridemo do Salve Regina, nekakšne spokorne uspavanke, ki zaključi disk, smo pripravljeni pasti pred noge Stvarnika in prositi odpuščanja, hkrati pretreseni in potolaženi.

Matthew Shorter