Pärt: Triodion

Bolj kot kateri koli drug živeči skladatelj nam je Arvo Pärt vrnil idejo zgovorne, lepe preprostosti. Res je, da svojo askezo lahko zanese predaleč: včasih se numinozna čistost prelevi v golo bledost. Toda z izjemo škripajoče formulaične uglasbitve My Heart's in the Highlands to ne velja za nobeno od tukaj posnetih del. Znova in znova je tu občutek čudenja in veselja, da je mogoče z tako skromnimi, nezapletenimi sredstvi doseči toliko. Učinek jojoja, ko si zbor besede podaja naokoli v I am the true vine, bi lahko bil dražeče naiven. Namesto tega je povsem hipnotičen. Ena sama sprememba harmonije v Littlemore Tractus je kot nenaden žarek svetlobe. Dopo la Victoria uspe biti hkrati spoštljiva in plesno lahkotna. Najde se celo humor (lastnost, ki jo Pärtu redko pripisujejo) v … which was the son of.., uglasbitvi neskončnega in precej dvomljivega rodovnika Jezusa iz Lukovega evangelija.

Seveda je veliko odvisno od izvedb. Zdi se, da sta Stephen Layton in Polyphony našla idealno ravnovesje intenzivnosti in dostojanstvene elegance, čutnosti in čistosti. Tudi posnetki ne bi mogli biti boljši; primerno prostorna akustika v ozadju, a z vsem jasno v fokusu. Ta zgoščenka si zasluži čim širši uspeh.

Stephen Johnson

»… In končno nazaj k zgoščenkam: ena izdaja, ki bi se morala prodajati v košarah (celo brez podpisa pogodbe za 6 milijonov funtov), je nov posnetek Pärtovih zborovskih del vrhunske vokalne skupine Polyphony pod vodstvom Stephena Laytona. Je naša zgoščenka meseca in, kot pravi Stephen Johnson, »Pärt nam je vrnil idejo zgovorne, lepe preprostosti … ta zgoščenka si zasluži čim širši uspeh.«'

Harriet Smith
Urednica BBC Music Magazine