Pärt: Passio

Janezov pasijon je najneposrednejši od pasijonov, nekateri bi rekli najbolj tendenciozen: pred nekaj leti je nastalo veliko razburjenje po operni produkciji Bachove različice Deborah Warner pri ENO, kjer je dramatizirana, poangleščena pripoved neprijetno jasno pokazala, kam evangelist natančno polaga krivdo za Jezusovo usodo. Človek je hvaležen za splošno nereligioznost Angležev in za dejstvo, da imamo radi svojo glasbo v varno tujem ali vsaj arhaičnem jeziku, ki prikriva njena bolj brezkompromisna sporočila.

Zdelo se je, da v Smith Squaru ob meditaciji Arva Pärta na isto besedilo skorajda ni nevarnosti za protifašistične demonstracije, saj je v latinščini in tako nevnetljivo, kot je le mogoče. Pobožnih 70 minut ponavljajočih se modalnih motivov morda ni po godu vsakomur, a ta skromno lepa glasba, bližja indijskim ragam kot kateri koli evropski obliki zunaj litanij srednjeveške cerkve, nosi prepričljivost, ki z časom postane jasna. Pärtov odnos do harmonije je jasen že iz prvih akordov, niza masivnih zborovskih zadržkov nad grmečim orgelskim pedalom, glasba se izostri na molovem trozvoku in nato teče mimo njega ter se konča z vrsto disonance sosednjih tonov, ki prežema partituro. Partijo evangelista poje kvartet (Mary Seers, David James, Rogers Covey-Crump in Gordon Jones) in uboga lastno logiko: začne se s tankim baritonskim glasom, ki lebdi okoli prve in četrte stopnje eolske lestvice, nato se mu pridružijo drugi glasovi in kvartet instrumentov, katerih glasbene linije odražajo in sledijo prvi. Zvok skozi vso skladbo narašča in pojenja. Toliko o raketni znanosti. Prav naključne harmonije teh odmerjenih linij, postavljene ob pravoslavno vehementnost zborov in še bolj spokojne monotone Jezusove glasbe, prinašajo hipnotično moč.

The Hilliard Ensemble pod vodstvom Stephena Laytona so bili tako brezhibni kot vedno, Holst Singers pa v tej zahtevni glasbi popolnoma zbrani v atakah, fraziranju in intonaciji. Solidni Kristus Nicholasa Gedgea je bil točka, okoli katere se je vse vrtelo, John Potter kot Pilat – naklonjena, preganjana oseba, katere žalostna glasba edina odraža spreminjajoče se razmere – pa je prispeval človeški vidik. Zaključni akord je tem bolj ganljiv, ker je edini durov trozvok v skladbi, in zaokroži delo tihe, a močne duhovnosti.

Robert Thicknesse