Pärt: Passio

Pasijoni so ob veliki noči povsod, predvsem, a ne izključno, Bachovi, po evangelijskih poročilih. V nedeljo sem v dvorani Barbican slišal Bachov St Matthew v izvedbi Gabrieli Consort and Players Paula McCreesha; nekaj dni prej sem v cerkvi St John’s, Smith Square slišal strogi Pärtov Passio po Janezu iz leta 1982 v izvedbi Hilliard Ensemble ter Stephena Laytona in njegovih Holst Singers. Obe izvedbi sta bili lepo pripravljeni, a spraševal sem se, ali ne bi morali zamenjati prizorišč.

McCreesh je misijonar za „purističen“ tabor pri Bachu. Ne le za zgodovinske instrumente in izvajalske sloge, ampak tudi za zamisel, da je dolga tradicija velikega zborovskega Bacha zmotna, saj ni dokazov, da je Bach pri svojih cerkvenih delih kdaj imel na voljo več kot kvartet pevcev.

Recimo, da drži, da je bila njegova St Matthew Passion prvič izvedena v lipski Thomaskirche s samo osmimi pevci in dvema majhnima orkestroma. Ker sem poslušal Bachove kantate v tisti majhni cerkvi, se strinjam, da bi skrčena St Matthew tam morda zvenela najbolje; a ali bi si želel, da se v dvorani Barbican igra v tako skromnem obsegu? Izvedbi McCreesha ni manjkalo ne v slogu ne v hitrosti, a ji je manjkala glasbena teža. V bogati, cerkveni akustiki cerkve St John’s bi morda sploh ne čutili izgube.

Njegovi stalni hitri tempi so bili nadležni. McCreesh veliko tradicijo amaterskega zbora krivi, da Bacha neprimerno vleče, a on popravlja prekomerno. Pod njegovim vodstvom sta se veličastna uvodni in sklepni zbor zdela ne le lahkotna, ampak lahkotna do plehkosti, nezavedna pomembnih stvari, ki bi jih morala sporočati. V drugih točkah so on in njegovi solisti, vokalni in instrumentalni, razkrili svežo energijo v zapisu; druge, zlasti sopranistkina „Ich will dir mein Herze schenken“ in basistova „Mache dich, mein Herze“, pa so zvenele neverjetno prenagljeno, pihala so mrzlično kvakala, da bi dohajala.

Kljub temu je bila izvedba Gabrielijev še vedno polna nagrad. Natančna komorna igra obeh orkestrov in njunih solistov; s pevci je McCreesh nekoliko popustil, saj je svojim štirim vodilnim, moškim in ženskim, pustil dihati, medtem ko je osem drugih prevzelo korale in večino zborov (in seveda je odprl vprašanje, ali je Bach kdaj dal peti ženske v svoji cerkveni glasbi, namesto dečkov in moških altistov). Predvsem sta izvedbo nepozabno naredila neoporečna, prodorno izrazna izvedba Marka Padmora kot evangelista in žareča resnost Sarah Connolly v altovskih ariah.

Kjer je Bach uporabil ne le Matejev opis Pasijona z evangelistovim strastnim glasom, ampak tudi svobodne arije za izražanje intenzivnih osebnih odzivov na dogodke, Pärtov Passio uglasbi samo Janezovo besedilo, vse v recitativu, in to v latinski različici, kot da bi vztrajal, da gre za arhaičen predmet spoštovanja. Skladatelj, ki zanika samega sebe, si odreka skoraj vse skladateljske prednosti. Njegov jezik je omejen na modalni a-mol in strogo linearen v ozkem razponu; brez harmonskega razvoja, čeprav križanje glasov doseže kakšno pikantno disonanco (le na enem mestu je izliv iracionalnih disonanc). Pärt dramatične dogodke komaj uglasbi, samo sveto besedilo, besedo za besedo za besedo v trmasto odmerjenih ritmih.

Izvedba Hilliardov in Holstovih je bila hladna in skoraj brezhibna, redek zdrs od čiste višine pa je bil zaradi popolne uglašenosti povsod drugje nepošteno poudarjen. V tej družbi je lepi, zaskrbljeni Pilat Johna Potterja zvenel naravnost operno, človek zase. Pärt je skladatelj strahovitih sredstev, ki jih je izbral uporabiti v službi zelo vzhodnega pravoslavnega Boga; lahko to sprejmete ali pa ne.

David Murray