Pärt: Berliner Mass

Glasba Arva Parta govori o ravnovesju in uravnoteženosti - ravnovesju med konsonanco in disonanco, med zbliževanjem glasov in, v okviru zgoščenke, kakršna je ta, med posameznimi skladbami v sporedu. Stephen Layton je izbral dobro: začel je z raznolikim delom Berliner Messe in končal s strogo obrednim De profundis, nepozabno in navsezadnje dramatično uglasbitvijo psalma 130 za moške glasove, orgle, veliki boben in tam-tam, posvečeno Gottfriedu von Einemu.

Maša vsebuje dva Partova najmočnejša posamezna stavka: nežno zibajoči se „Veni Sancte Spiritus“ in Credo, ki je, kot nas opominjajo nenavadno pronicljive spremne opombe Meuriga Bowna, v bistvu durova preobrazba bolj znane - in pogosteje posnete - skladbe Summa. Vse tu odzvanja Partovemu slogu tintinnabuli, celo kratka, a privlačna orgelska suita Annum per Annum, kjer prvi stavek zagrmi alarm in nato preide v postopen diminuendo, medtem ko sklepna koda nosi enako premišljen crescendo. Med njima je pet stavkov večinoma tihih, medtem ko The Beatitudes poleti nazaj k svoji uvodni tonaliteti na „a flurry of quintuplet broken chords“. To je tudi edino mesto, ki priča trenutni - in neznatni - napaki v vokalni liniji (pri 2'08""), sicer pa Layton vodi odlično zaporedje toplo zlitih izvedb.

Če je Partova glasba za vas nova, bi bila ta plošča odlično izhodišče. Predlagal bi, da najprej predvajate individualno odtenjenih Seven Magnificat Antiphons, nato se lotite Berliner Messe in morda sledi Magnificat. Polyphony uporablja tisto, čemur bi približno lahko rekli pevski slog »stare glasbe«, saj je izjemno enakomeren v tonu, večinoma brez vibrata in odziven na frazne pregibe. Kar zadeva konkurenčne plošče, nobena, ki jo poznam, ni bistveno bolje izvedena; ker pa je vsak Partov spored v nekem smislu koncept zase, bi priporočil poslušanje čim širšega nabora. Predlagal bi tudi eksperimentiranje z zaporedji predvajanja: s tem boste kar najbolj poudarili subtilne razlike med posameznimi skladbami.