Park: Choral Works

Owain Park v tej izvrstni zbirki zborovskih del prepleta novo s starim, slavo z milino in moč z mistiko

Owain Park je morda še v sredini dvajsetih let, a je kot skladatelj, dirigent in organist že pustil impresiven pečat, v Združenem kraljestvu in mednarodno. Njegovo glasbo so izvajali ansambli, kot so The Tallis Scholars, Tenebrae in Aurora Orchestra; kot dirigent je sodeloval med drugim s Cambridge Chorale in BBC Singers; bil pa je tudi višji štipendist za orgle (Senior Organ Scholar) v katedrali v Wellsu in na Trinity College v Cambridgeu.

Park sem prvič spoznal, ko je zborovski ansambel, ki ga je ustanovil, The Gesualdo Six, nastopil na festivalu Temple Winter Festival decembra 2017, nekaj mesecev pozneje pa sem občudoval njegovo Antiphon for the Angels, ko sta jo krstno izvedla violinistka Rachel Podger in VOCES8 v Kings Place. Sposobnost, da najde raznolike glasbene podobe, ki natančno in učinkovito sporočajo Parkov živ in občutljiv odziv na besedilo, na kar sem opozoril ob slednji priložnosti, je zelo očitna v delih, predstavljenih na tem posnetku petnajstih skladateljevih zborovskih skladb v izvedbi zbora Choir of Trinity College Cambridge pod vodstvom Stephena Laytona.

Prvi od psalmskih verzov, ki tvorijo slikovito, kinetično in čustveno zaporedje v skladbi „The wings of the wind“ za 8 glasov – napisani za ameriško turnejo zbora leta 2015 – vsekakor „leti“. Prekrivajoče se, staccato izrekanje „He came flying“, ki se razdrobi v posamezne besede, katerih udarne ponovitve kopičijo ogromno energije, dokler svetli zvok ne eksplodira v sklepnem razglasu: „on the wings of the wind“. To je vznemirljivo. „Strela“, ki jo je Gospod poslal, predre teksturo v bliskih ognja; drugje nizki, gosto zlitih glasovi res zazvenijo in zagrmijo s skoraj apokaliptično temo: „The Lord also thundered out of heaven“ – črnina basovske podobe „žarečega oglja“ je skoraj otipljiva. Bogato vokaliziranje in niansirane harmonije prikličejo mistično vzdušje, ki podpira ekstatični sopranski solo Anite Monserrat, „For I will consider thy heavens“. Če besede občasno izgubijo jasnost v polno teksturiranih polifonih epizodah, Park zna izpostaviti osrednje podobe in niti povezati v učinkovite sklepe. „When one awaketh“ sije z navdihujočo silo, homofona izjava „Truth shall flourish out of the earth and righteousness hath looked down from heaven“ pa je mogočna izpoved vere in gotovosti. To je vznemirljiv uvod plošče in zbor Trinity College se z neverjetno močjo spusti v poživljajočo montažo.

John Rutter, Parkov nekdanji učitelj kompozicije in avtor spremnega besedila, meni, da Parkova glasba „kljubuje čisti razvrstitvi“. A čeprav navdih nedvomno črpa iz eklektičnih virov in slogov, se mi po sluhu zdi, da je v Parkovem glasbenem jeziku nekaj izrazito „angleškega“: čutiti je duhove Vaughana Williamsa, Waltona, Howellsa, Arnolda, Leightona, Berkeleyja in samega Rutterja, med drugimi. Čeprav so vsi takšni odmevi asimilirani v samozavesten in prikupen skladateljski glas.

Park gleda tudi dlje v preteklost. „Upheld by silence“ (za devet glasovnih partij) je odgovor na Sanctus in Benedictus iz Mase za pet glasov Williama Byrda (eno od petih takšnih del, ki jih je leta 2014 naročila Suzi Digby) in tu odmevi zvenijo iz oddaljene, a še žive zgodovinske tradicije. Potem ko nespremljani sopran oznani, v melodiji tako tekoči kot pikantno niansirani, prve vrstice pesmi Kathleen Raine, „The World“, valovi zborovske barve, harmonske razširitve in kadenčna podaljšanja nabreknejo in se zlijejo z disonančnimi zasuki, ki zvenijo hkrati staro in novo, h kohezivnosti pa jih prisili neprekinjeno brenčanje. Celoten učinek je globok in vsesplošen: svoj del odigra tudi akustika kapele, harmonska širina in disonančna globina nujnega vzklika celotnega zbora, „The void upholds it./Still it is nothing“, pa je odkrito rečeno srhljiva. Topla soglasnost zaključka ponuja nekaj dobrodošle tolažbe, čeprav zadnja izjava solo soprana vnese dvom.

Resna zamišljenost in počasen tempo skladbe „Upheld by silence“ sta bolj tipična za Parkov idiom, vsekakor kot je zastopan na tej plošči, z izjemo ritmične igrivosti zunanjih stavkov skladbe „The wings of the wind“ in vzhičene radosti ritmično in časovno živahne skladbe „Caelos ascendit hodie“. „Trinity Fauxbourdons“, ki obsega Magnificat in Nunc dimittis ter uglasbuje verze iz Lukovega evangelija, se prav tako ukvarja s preteklostjo in uporablja prakso stare oblike zgostitve ene same melodične linije korala. V Magnificatu je čudovit kontrast med orglam podobnimi pedalnimi brenčanji in akordi ter ekstatično stremečim solo sopranom, učinek pa je obrnjen v „Nunc Dimittis“, kjer Park sam prispeva resen, občutljiv basovski solo, ki mu nasprotujejo nenadni, svetli vzkliki višjih glasov. Prav tako „Justorum animae“ (SSATBB), napisan leta 2017 za zbor Trinity College, staro naredi novo; imitativni kontrapunkt potuje od prepira prek boja do spokojnosti, ko duše pravičnih najdejo mir v sklepni epizodi, v kateri se glasovi zlijejo v bogato plastno soglasje.

Posebej mi je všeč „Above the stars my Saviour Dwells“, ki se zdi hkrati nemirna – v vzpenjajoči se, iščoči, slavospevni sopranski liniji, ki jo poje Imogen Russell – in pomirjujoča, v razvijajočih se obratih harmonij, ki se gradijo do kadence, nekako hkrati sklepne in odprte, ter v moči množičnega zborovskega zvoka. Pevci zbora Trinity spet uživajo v tonski in zvočni bogatosti. „Beati quorum via“ (SSATB) je nežnejša, zračna in svobodna, melodije se pogosto zdijo improvizirane, celota pa se zaključi z nebeškim bleščem sopranov in altov.

Najdaljše delo na plošči, z devetimi minutami, je „Phos hilaron“, tridelna meditacija o večeru, katere liturgični izvor je v pravoslavni cerkvi. „Phos hilaron“, napisan leta 2017 za zbor Trinity College, priča o Parkovem prirojenem občutku za teksturne možnosti zborovskega ansambla. V 1. delu, „The gathering of the light“, z nizkim basovskim bordunom, in v 2. delu, „The song of the light“, s soglasnimi harmonijami in odmevno zvočnostjo, nad katerimi altistka Karolina Csáthy prosto tava v kratkih melodičnih izjavah kot improvizirajoča ljudska pevka, so odtenki Tavenerja. 3. del, „The blessing of the light“, je lesketajoč se plamen prepričanja: „Come, true light. Come, life eternal.“ Antifonalni glasovi se delijo in preletijo besede sv. Simeona z zadržano močjo, ki izvira iz zvestobe in pobožne gotovosti: poslušalec ne more drugače, kot da ga zajamejo in dvignejo lesketajoči se, vzpenjajoči se vrhunci.

Liturgične korenine teh del so raznolike. „Judas Mercator pessimus“ (za 8 glasov, s polzborom SATB), dramatična uglasbitev petega responzorija jutranjic velikega četrtka, ki je del katoliške liturgije za veliki teden, postavlja poslušalcu večje izzive. Judovo izdajstvo, Jezusovo obup in jeza ljudstva v glasbo vnašajo grenkobo, napetost in bolečino, medtem ko se teksture in poltonske disonance kopičijo in se opotekajo pod mučno težo in napetostjo. Vložki polzbora ponujajo kratko očiščenje, a malo olajšanja; res, kvazi-uporniški tekoči gibi se kmalu začnejo grozeče valiti skozi celoten ansambel. Slutnjo polna uglasbitev „The Lord’s Prayer“ je podobno harmonsko nemirna: odgovor na uglasbitev Johna Sheppardja vključuje odlomke iz izvirnika, a jih obdaja z živce parajočimi bitonalnimi nadgradnjami.

Zadnji dve točki sta kljub temu pomirjujoči. „I wonder as a I wander“ se po melodičnosti in iskrenosti kosa z Rutterjem; čista prva kitica sopranistke Susannah Hill spodbudi gorečnost tenorjev v drugi kitici, medtem ko okoliški glasovi spletajo kaleidoskopsko tapiserijo, preden nas celotna sopranska sekcija pripelje do tolažilnega konca. Je pravi ušesni črv. „The spirit breathes“, uglasbitev pesmi Rowana Williamsa „Loud organs his glory“ za SATB, je edina točka, ki vokalnemu ansamblu doda orgle, Alexander Hamilton pa daje vznemirljiv prispevek, njegov uvodni poziv glasovom pa se potepa v grmeče globine in navzgor v nebeška območja. Hamilton je razkošen in slavnosten, grmi drobce himne „O praise ye the Lord“, podpira in prekinja zborovske vložke z zvočnostjo, ki trese kosti in jo lajšajo domiselni poleti. Ta antifona ima vso slavo in zaupanje največjih viktorijanskih predstavnikov angleške zborovske in katedralne tradicije, ublaženo s Parkovo lastno domiselnostjo, šaljivostjo in fantazijo. Je neverjetno vznemirljiva in teatralna.

Claire Seymour