Park: Choral Works

Ta izdaja Hyperiona, večinoma a cappella uglasbitev, razkriva samozavestnega in zelo nadarjenega skladatelja, Owaina Parka (rojen 1993), njegov alma mater The Choir of Trinity College Cambridge pa mu dela čast, Stephen Layton zagotavlja uglajenost in lepoto, trden in dobro zlit zvok pevcev pa je zajet z razkošnim cvetom v kapeli iz šestnajstega stoletja.

Kot nekdanji zborovski pevec in višji organistični štipendist na Trinityju ni presenetljivo, da ta zbirka uporablja sakralna besedila, pa tudi besede Lawrencea Binyona, Kathleen Raine in Rowana Williamsa. Parkov slog je eklektičen, ne nazadnje spominja na njegovega učitelja kompozicije Johna Ruttera, ki (v zapisku v knjižici, ki vključuje besedila) meni, da Parkova glasba kljubuje razvrščanju. A ta zbirka kaže temeljito prevzetost anglikanske cerkvene glasbe, tako da se Howells in Leighton (med nešteto drugimi) zlijeta v takoj prepoznaven angleški način. Drugje je zaznati zavedanje Francisa Potta in Erica Whitacra. A ne glede na to, katere skladateljeve značilnosti je Park morda vsrkal v svojo ustvarjalno kri, njegova glasba razkriva ostro uho za bogate zvočnosti. Na splošno se izogiba hitrim tempom, a dve izjemi se slišita v razigranih fanfarah »Caelos ascendit hodie« in poskočni psalmski zbirki »The wings of the wind«, ki odpira program in blesti v dramatičnem tempiranju in živem slikanju besed.

Daleč najbolj očitno melodična točka je »I wonder as I wander«, ki bo brez dvoma postala božična skladba za vsak primer. V ostrem kontrastu je mračna uglasbitev za veliki četrtek »Judas mercator pessimus« (ki zajema Kristusovo izdajo po Judu) med Parkovimi zahtevnejšimi deli in, tako kot bitonalna škrtanja »The Lord's Prayer«, zbor Trinity zahteve vzame z lahkoto in poje z izjemnim prepričanjem. Manj zapletena, a enako prepričljiva je eksotična »Above the stars my Saviour dwells« s čudovitim, vzpenjajočim se sopranskim delom, ki ga izvrstno poje Imogen Russell. »Phos hilaron« (grško za razveseljujočo svetlobo) je spominjajoča meditacija o večeru, kjer Parkov naravni dar za razkošno pisanje najde izrazno izhodišče.

Veliko vzdušja je tudi v »Upheld by stillness«, ki je bila že posneta pri Harmonia Mundi. Posebej mi je všeč pot iz teme v svetlobo v »Justorum animae«, ki se konča v oblaku blaženega miru, ko duše pravičnih dosežejo večni mir. Le v »The spirit breathes« imajo odlične orgle Metzler v kapeli priložnost pokazati svoje svetlo perje, Alexander Hamilton pa prispeva k slavnostni antifoni, da to impresivno izdajo pripelje do bleščečega zaključka.

David Truslove