Mozart: Requiem; Tallis; Vaughan Williams; Rutter

Zadnja izvedba Mozartovega Requiema, ki sem jo slišal, je bila pred nekaj leti v Royal Albert Hall, kjer je bilo skoraj dva tisoč pevcev.

Sydney Philharmonic Choirs je morda imel v sinočnji izvedbi s Sydney Symphony Orchestra le desetino tega števila, a pod vodstvom dirigenta Stephena Laytona je podal intenzivno, introspektivno interpretacijo, ki je pokazala, da sama velikost ne ustvari zvočne briljantnosti.

Requiem je bil morda napisan za grofa Franza von Walsegga, a vedno daje občutek, da je bil napisan za samega Mozarta.

Latinsko besedilo, ki ga je uporabil, bi mu bilo poznano, tako kot večini Evropejcev tistega časa, in imelo bi pomen tudi za skladatelja, saj so mu štirje od šestih otrok umrli mladi.

Gre za čustveno dramo glasbe, ki je zelo skladateljeva, saj razmišlja o svojem življenju in umrljivosti.

Od uvodnega Introita dalje Mozart opredeli, kaj je osrednjega pomena za delo – življenjsko potovanje od negotovosti do prenove.

V prvih odsekih, Introitu in Kyrie, imamo prve namige na nebeški glas s kratkim pojavom sopranistke Samanthe Clarke ter namige melanholije iz temnejših godal. Mozart nam nato podari izjemno spremembo tempa z zvočnimi udarci orkestra in zbora v Dies Irae. To priznanje dneva jeze z grmečimi zvoki je bilo tako močno kot vsak njegov operni trenutek.

Temu je sledil Tuba mirum, kjer so nas solisti in njihovi krhki iskajoči glasovi opozorili na človeške like v delu. Melanholični glas baritonista Simona Meadowsa nas je opozoril na temne razsežnosti življenja, medtem ko sta Clarke in „mezzanine“ Ashlyn Tymms ponudili čudovite angelske zvoke.

Pri Rex tremendae so solisti in orkester ponudili lepo plastni zvok, ki je ponudil čustveno bogastvo. Clarke je delovala posebej zavzeto s svojim svetlim, osredotočenim glasom.

Mozart je pred smrtjo napisal le prvih osem taktov Lacrimosa (dokončal ga je njegov bližnji prijatelj in učenec Xaver Sussmayr). Je razkošna skladba, ki prenaša človeško žalost z mešanico lahkotnosti in potrtosti, ki jo je zbor elegantno podal.

Sanctus, ki je sledil, je pokazal posebej odločen zbor in orkester, medtem ko sta v Benedictusu, ki je sledil, Tymmsin značilen glas ter Clarkin vzletela nad tople glasove tenorista Andrewa Goodwina in Meadowsov močan baritonski glas, štirje glasovi pa so se prepletali v elegantnem prikazu.

Z lepo izdelanim Agnus Dei je zbor delal vtis iskanja novega zvoka, njegovi glasovi so segali od najlažjega šepeta do polnega crescenda, a s sklepnim Communio so se podali v veliko dramo, ki je zaključila delo.

Po odmoru je orkester zaigral Fantasia on a Theme by Thomas Tallis Ralpha Vaughana Williamsa in Gloria Johna Rutterja. Melanholična glasba Vaughana Williamsa, ki raziskuje britansko pokrajino z zvoki duha, ki se dviga do apoteoze, je bila nagrajujoča, Rutterjevo slavnostno delo pa je bilo lep spremljevalec Mozartovemu Requiemu.

Dirigiranje Stephena Lawtona je bilo skozi vse delo jasno in nadzorovano ter je zagotavljalo nians zvok orkestra in zbora, a je postalo bolj razburkano in demonstrativno, ko je glasba to zahtevala

Izvirnik: New Zealand Arts Review