Mozart: Requiem; English works

Večer, ki se je začel z introspekcijo, se je končal z jubilacijo.

Več kot dve stoletji potem, ko je Mozart leta 1791 začel skladati svoj Requiem v d-molu, K 626, ostaja eno najgloblje ganljivih in sijajnih del v repertoarju, pričevanje o njegovem ustvarjalnem genialnem duhu in ganljivosti njegovega vse prekratkega življenja.

To je Requiem za večnost, nastal, ko je njegov ustvarjalec izdihnil.

Pod vodstvom uglednega gostujočega dirigenta Stephena Laytona Sydney Symphony Orchestra - ki ga vodi Andrew Haveron, s sopranistko Samantho Clarke, mezzosopranistko Ashlyn Tymms, tenoristom Andrewom Goodwinom in basistom Simonom Meadowsom ter 140 glasovi mladega zbora Vox in komornih pevcev Sydney Philharmonia Choirs - predstavlja Mozartov Requiem v paru s trojico angleških klasik.

Angleška povezava z Mozartovim Requiemom je Benjamin Britten in njegove dopolnitve Mozartovega nedokončanega rokopisa. Na tej podlagi je Layton ustvaril lastno izvajalsko izdajo in Mozartovi partituri dodal svoje poteze.

Čeprav obeležuje smrt, Layton in njegova ekipa slavita življenje samo, v tej izvedbi, polni vitalnosti in glasbenega mojstrstva, ki ponazarja Mozartovo zgledno zgradbo, dramsko moč in živo slikanje besed.

Mozart v svoj Requiem ni vključil večjih arij za soliste. Namesto tega sta tu dva solistična kvarteta, medtem ko so drugi stavki deljeni z večjim ansamblom. Ko slišimo ta elitni četverec, je zvok lep, uravnotežen in dobro zlit, brezhiben v počasi razvijajočih se linijah Recordare in Benedictus, ki ga uvedejo mehki mezzosopranski toni Tymms.

Clarke svetlo zasije v uvodnih taktih Introita, ki se ponovijo v sklepnem Communio. Meadowsov Tuba mirum je glasen dialog s pozavno, tempo se pospeši, ko solisti vstopijo v harmonijo, in priložnost, da slišimo Goodwinov vzpenjajoči se tenor.

Layton glasbo oblikuje skrbno. Introitus, ki pogosto grozi, da bo zvenel težko, se nežno premika naprej do Kyrie. Dies Irae upočasni v premišljeno besnost, prekinjeno z trobilnimi vložki. Domine Jesu Christe ima zagon in napad, Quam olim Abrahae pritegne z nalezljivo ritmičnostjo.

Navsezadnje Mozartov Requiem pripada zboru in ta ne razočara s spektrom barv, brezhibno dikcijo, živo dinamiko in napetim občutkom ansambla. Motorična fuga Kyrie je dobro začrtana in natančna; Rex Tremendae se odpre s prepričljivo veličino in bledi v svetel salve me, postavljen visoko v ženskem glasu. Bes Confutatis s plameni pekla je bogato osenčen z nižjimi glasovi in lepo kontrastira z nedolžnimi prošnjami zgornjih glasov.

Slišimo eno kitico tristrofnega šestnajststoletnega psalma a cappella Thomasa Tallisa Why Fum’th in Sight?, zgrajenega na izrazitem zvoku frigijskega načina. Himnično v svoji preprostosti in obsedajoče odpet izven odra zaživi skozi graciozno oblikovane in artikulirane fraze.

Navdihnjen s Tallisovo skladbo je Ralph Vaughan Williams povezal svojo sedanjost s preteklostjo v Fantasia on a Theme by Thomas Tallis, enostavčni skladbi za godalni kvartet in dvojni godalni orkester. Vaughan Williams ohranja frigijski način kot temelj svoje čudovite orkestracije, ki prikliče kvintesenčno angleško zvočno pokrajino.

Zgornja godala držijo uvodni obrnjeni orgelski pedalni ton, ki prehaja v lesketajoči tremolando, medtem ko spodnja godala izmenjujejo pizzicato in arco (z lokom), preden subtilno vstopi prostrana tema, navdihnjena z gregorijanskim spevom. Layton izkorišča nenehno spreminjajoče se taktovske nize in igrive ritme, s čimer sporoča, da čas nikoli ne stoji.

Godalni ansambli žalostne teme igrajo v slogu vprašanj in odgovorov. Mirni solo viole Richarda Watersa dodaja občutek svobode v času, Haveron pa ga prevzame. Layton se pokloni Vaughan Williamsovi mojstrsko izdelani skladbi mehkih barv, temne filtrirane svetlobe in nadaljnjih delitev orkestrov. Vedno je prisoten gonilni zagon naprej s prilivom in odlivom tempov, razsežen pa vendar intimen, veličasten pa vendar miren.

Tudi Gloria Johna Rutterja črpa iz gregorijanskega speva za svoje teme. Napisana za zbor SATB, trobila, tolkala in orgle; nocoj slišimo Rutterjevo orkestrsko transkripcijo teh prvin latinske maše v tristavčni kantati. Slutiti je namige velikih angleških mojstrov, a Rutter svojo glasbo si lasti in čeprav se nekaj njegovega repertoarja šteje za sladkobno, je Gloria priljubljena in je zadovoljivo stimulativna za izvajanje in poslušanje.

Drzni žarki poudarjenih trobil se dvigajo v plasteh, ko se glasovi pridružijo v vzklikih hvale. Zunanja stavka Allegro vivace in Vivace e ritmico sta izvedena s crescendom za vznemirljivim crescendom, utripajočimi ritmi, hemiolami in sinkopami, spremembami takta in tempa.

Srednji stavek Andante je utišan zborovski samogovor, zgrajen okoli dveh not, s čipkasto igro med dvema flavtama Emme Sholl in Carolyn Harris. Sklepna fugirana Cum Sancto je kronska slava.

Večer, ki se je začel z introspekcijo, se konča z jubilacijo. Kako sijajno, da mladi sydneyjski pevci te zaklade dodajajo svojemu repertoarju že zgodaj v svoji zborovski karieri.

Izvirnik: Limelight