Mozart: Requiem

Sydney Symphony Orchestra (SSO) in Sydney Philharmonia Choirs (SPC) sta predstavila posebej zanimiv koncert, ki je sledil glasbeni niti skozi skoraj pet stoletij – od Thomasa Tallisa iz 16. stoletja, prek Mozarta in Ralpha Vaughana Williamsa, do sodobnega britanskega skladatelja Johna Ruttera, rojenega leta 1945.Povezava med deli je bila še posebej zanimiva. Tallisova ganljiva Why Fum’th in Fight? je zagotovila temo, ki je skoraj 400 let pozneje navdihnila Vaughana Williamsovo Fantasia on a Theme of Thomas Tallis. Program je nato prešel od drame Mozartovega Requiem do Rutterjevega živahnega Gloria in pokazal, kako se je sakralna zborovska glasba skozi stoletja spreminjala, a še vedno gane občinstvo.

Prva polovica je bila posvečena Mozartovemu Requiem v d-molu, K.626, enemu najbolj občudovanih in skrivnostnih del v repertoarju. Mozart je umrl decembra 1791, preden ga je dokončal, in velik del dela je pustil v skicah in glasovnih partijah. Njegova vdova Constanze je naročila njegovemu učencu Franzu Xaverju Süssmayrju, naj partituro dokonča z uporabo Mozartovega ohranjenega gradiva. Natančna delitev med tem, kar je napisal Mozart, in tem, kar je dokončal Süssmayr, ostaja predmet razprav med glasbenimi učenjaki.

Pod vodstvom gostujočega dirigenta Stephena Laytona, enega vodilnih zborovskih dirigentov na svetu, so Sydney Philharmonia Choirs podali zelo močno izvedbo. Zbor, ki ga je izurila Elizabeth Scott, zborovodja in pridružena glasbena direktorica SPC, je imel jasno dikcijo s skrbno pozornostjo do fraziranja, zlasti dolgih fraz, dinamike in barve.

Layton je bil še posebej dober pri gradnji velikih vrhuncev iz zelo tihih začetkov. V uvodnem Requiem aeternam je glasba postopoma pridobivala moč in nujnost ter se stopnjevala do močnega zborovskega zvoka. Učinek je bil dramatičen, a ne pretiran.

Dies irae je prinesel povsem drugačno energijo – nujno in strašljivo, medtem ko je Confutatis pokazal Laytonovo zmožnost, da Mozartove kontraste naredi živahne. Močnim moškim glasovom je sledilo precej mehkejše prosjačenje ženskih glasov, kar je eden najbolj osupljivih trenutkov dela.

Napisan za štiri solistične glasove in zbor SATB, Requiem vsebuje glasbo velike drame, intenzivnosti in nežnosti. Samantha Clarke (sopran), Ashlyn Tymms (mezzosopran), Andrew Goodwin (tenor) in Simon Meadows (bas) so oblikovali dobro usklajen kvartet, katerega glasovi so se še posebej dobro zlivali.

Še posebej lep je bil Recordare, kjer so se štirje solisti zdeli skoraj v pogovoru med seboj, si podajali fraze in se zlivali v tesno prepletene harmonije. Intimnost tega stavka je bila lep kontrast močnejšima Dies irae in Rex tremendae.

Lacrimosa morda ostaja najbolj takoj prepoznaven stavek dela. Njegova povezava s filmom Amadeus mu je za mnoge poslušalce dala dodatno odmevnost, a poslušanje v živo v Concert Hall je pokazalo, zakaj ima ta glasba tako trajno privlačnost. Nežno padajoče vokalne linije in izrazita godala so ustvarili globoko ganljivo ozračje žalosti.

Laytonova interpretacija je bila posebej uspešna pri izpostavljanju kontrastov dela – groze in nežnosti, zapletenega fugalnega pisanja ob preprostejših odlomkih ter močnih zborovskih delov ob intimnejših solističnih odlomkih. Z besedami zelo navdušenega poslušalca za menoj: „To je bilo fantastično. Mozart bi bil ponosen!“

Po odmoru je bil na odru godalni orkester SSO, videti pripravljen na nastop. Ko je Layton dvignil roko, pa je oder nenadoma potemnel. Namesto tega je skozi zaprta vhodna vrata Concert Hall bilo slišati eterično glasbo zbora. Bila je preprosta, čista in brez spremljave.

Tisto starodavno melodijo Thomasa Tallisa, Why Fum’th in Sight?, je angleški skladatelj Ralph Vaughan Williams v povsem drugačnem zvočnem svetu uporabil kot glavno melodijo svojega slavnega dela iz leta 1910, Fantasia on a Theme by Thomas Tallis, ki je bilo naslednje delo v programu.

Tu Vaughan Williams piše za tri skupine godal, namerno ločene in postavljene na razdalji, kar ustvarja nekakšen tridimenzionalen stereo učinek. Skladba je bila polna bogatih harmonij, z lepo izvedenimi soli, zlasti koncertnega mojstra Andrewa Haverona.

Po uvodu s Tallisom iz 16. stoletja se je glasba skozi stoletja pomaknila do Rutterjevega Gloria – sakralne zborovske glasbe z 20.-stoletnim zanosom.

Bilo je veliko trenutkov „vau“, s svetlo, ritmično in slavnostno energijo tako zbora kot razširjenega orkestra. Allegro vivace je vključeval bleščeč trobilni ansambel, medtem ko je oboa uvedla nežne, slikovite teme. Kratek, a topel vokalni solo se je pojavil v introspektivnem drugem stavku, ki mu je sledil radostni tretji in zadnji stavek s sinkopiranimi ritmi, ljubkim delom ksilofona in menjavami metra.

Delo se je končalo z besedami Gloria in excelsis – Slava B-gu na višavah – s skoraj hollywoodskim navdušenjem.

Emirates Masters Series

Concert Hall, Sydney Opera House

10. september 2026, 13.30