Mozart: Requiem - Australian Chamber Orchestra

Vzvišena glasba in izvedba Requiema, za katero bi bilo vredno umreti

„Manj je več“, besedna zveza, ki jo je skoval bauhausovski arhitekt Mies van der Rohe, se je zdela primeren opis sloga, ki ga je Stephen Layton prinesel v svoje vodenje ACO in ACO Voices. Tako kot van der Rohe se je tudi Layton ukvarjal z arhitekturo, glasbeno, v kateri je bila vsaka podrobnost skrbno izdelana kot del večje konstrukcije izredno zadovoljivih razmerij. Kjer bi se nekateri dirigenti morda sladkali v gledališki razstavi razkošne geste, Layton očitno prepozna, da je varčnost vrlina. V njegovem dirigiranju ni ničesar odvečnega. Nasprotno, gre za dirigiranje, v katerem lahko najmanjši gib zapestja ali prsta sproži močan glasbeni odziv

V Bachovem Magnificat v D-duru je bil sijaj uvodnega zbora s tremi visokimi trobentami in fanfarnim vokalnim stavkom podan s svetlečo jasnostjo. Tako kot je Bach na vrhuncu svoje vzhičenosti, Mozart v Requiemu doseže eno svojih najvzvišenejših del. Skladateljeva smrt je neprimerno posegla vmes, preden je lahko dokončal naročeno delo, zato je njegova žena, da ne bi izgubila radodarnega honorarja, prepričala enega njegovih učencev, Sussmeyerja, naj izpolni pike. Čeprav je ta različica dela najpogosteje slišana, so se številni glasbeni arheologi globoko poglobili v vire in poskusili s svojimi dokončanji. Nedeljska izvedba je sprejela novejšo različico ameriškega pianista in muzikologa Roberta Levina, ki odstrani neavtentične primesi. Bolj vznemirljivo izvedbo bi bilo težko najti. Tu je bil Requiem, za katerega bi bilo morda vredno umreti, in tak, ki je raziskoval zapletenost smrti in minljivosti. Laytonovo napeto dirigiranje je skozi ves čas našlo popolno zlitje žalosti in groze, trpljenja in tolažbe. Takšna popolnost je v nemajhni meri temeljila na inteligentni umetnosti vokalnih solistov in njihovih kolegov v ACO Voices, ki jih je podpirala temeljita glasbenost ACO.

David Vance