Messiah at St John's Smith Square, December 2022

„To poslušam vsako leto. Zame se z njim začne božič.“ Tako je rekel moški, ki je sedel poleg mene, medtem ko smo čakali na izvedbo Handel’s Messiah, ki po tradiciji zaključuje božični festival v St. John’s Smith Square, lepi, žareče beli baročni razposvečeni cerkvi, ki je za to delo tako popolnoma primerna.

Mnogi cenijo Handlov veliki oratorij ob božiču in v zadnjih tednih jih je moralo biti neštetih izvedb po vsem svetu. V nekem smislu je to presenetljivo, saj Messiah ni preprost vzklik veselja in hvale ob dobri novici o Kristusovem rojstvu, kot druge priljubljene božične skladbe. Drugi del pripoveduje zgodbo o Kristusovem križanju in vsebuje trenutke jeze ter tisto vrhovno arijo žalosti ob Kristusovem trpljenju, „He was despised“. Šele z zborom Hallelujah je žalost enkrat za vselej pregnana.

Stephen Layton, dirigent 26 pevcev zbora Polyphony in 24 igralcev Orchestra of the Age of Enlightenment, je poskrbel, da smo čutili tisto stalno igro upanja in strahu, teme in svetlobe, ki vse nazadnje meri na zmago in zaradi katere je Messiah mojstrovina, kakršna zares je.

Do tiste končne zmage sta bila ključna tona drama in negotovost. Layton je svoj živčni, spremenljiv pristop nakazal že od začetka, z nepričakovanim tihim trenutkom v strogi uvodni uverturi in enako nepričakovanim utišanjem ob ponovitvi, ki ga je skoraj takoj izničil nestrpen crescendo. Najbolj presenetljiv primer tega, kako je bil vsak občutek in drža potisnjen trdo proti svojemu nasprotju, je bil v velikem zboru drugega dela, „Surely He hath borne our griefs“. „He was bruised for our iniquities“ je bil skoraj boleče oster, in prehod od tega k živi durovski slikovitosti v „All we like sheep have gone astray“, kjer so soprani in basi odtavali visoko in nizko in se nenadoma ustavili, kot da bi te zablodele ovce padle s pečine, je bil šok. Handlova slikovitost se še nikoli ni zdela tako živa.

V vsem tem je bil mladi zbor junaško pozoren in živ ter je pel s polnokrvnim sijajem, orkestrski igralci pa so ga ves čas dohajali. Štirje solisti spredaj, čeprav neoporečno slogovni in izrazni, se niso zdeli na isti ravni odprtosrčne, odprtogrle velikodušnosti. Iestyn Davies ni povsem stisnil srca v „He was despised“, sopranistka Anna Dennis se je zdela nekoliko brez nasmeha, tudi ko se je glasba smehljala, tenorist Gwilym Bowen se je kljub strastni izvedbi zdel glasovno nekoliko stisnjen. Le basist Matthew Brook je se je kosal z mladimi junaki za seboj. Občutek razodetja z žarečimi očmi v njegovi izvedbi „We shall all be changed, in a moment“, ki pride skoraj ob koncu, je bil eden velikih trenutkov večera.

Do zdaj smo že imeli zbor Hallelujah, za katerega nas je Layton ukazovalno pripeljal na noge, in čeprav je bil sproščen in vesel, ni bilo popustitve v dramatični nujnosti. Layton je imel zanjo še eno končno presenečenje: nenavadno počasen tempo za sklepni Amen, ki je imel zaradi tega prostor, da se dvigne do dostojanstvene veličine, s polnimi orglami na samem koncu za nameček. Bilo je vzvišeno in kot je rekel moški, se je zdelo, da se božično obdobje zares začenja.

Ivan Hewitt, The Telegraph, December 2022