McDowall: Sacred choral music

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Opera Today (David Truslove).

„Ob 70. obletnici Cecilie McDowall ta nedavna plošča Hyperiona kronala že tako impresivno serijo posnetkov pri založbi Dutton Epoch, ki z njeno živo občutljivostjo za besedilo in hvaležnimi melodičnimi linijami razkrivajo njeno posebno naklonjenost pisanju za zbore, tako amaterske kot poklicne. Glasba za glas dejansko zavzema osrednje mesto v njenem opusu, ki obsega ne le antifone in motete, temveč božične pesmi, pesemske cikle, dramske scene, kantate in celo opero, od katerih so nekatere že našle pot na plošče. Glede na ta obsežni katalog, ki zajema okoli dvajset let, ne preseneča, da je ena od najpogosteje naročanih in izvajanih zborovskih skladateljic v Združenem kraljestvu.

Njeno delo sem prvič spoznal pred približno petnajstimi leti, ko so na festivalu Presteigne Festival izvedli Ave maris stella, kjer njeno glasbo redno promovira George Vass, eden njenih najzvestejših zagovornikov. Njegov Canterbury Chamber Choir je naročil njene Three Latin Motets (2004), Love incorruptible pa je bil prvič slišan na festivalu leta 2017. Istega leta se spominjam, da sem slišal njeno kantato Some corner of a foreign field, delo, ki izstopa po lirično zasnovanem kontrapunktu, bogato teksturiranih plasteh in nežno trpkih harmonijah – kar veliko opredeljuje njen skladateljski jezik, ki sedi nekje med Jamesom MacMillanom in Ericom Whitacrom. Poleg tega njeno delo pogosto motivirajo zunajglasbeni vplivi, ki so spodbudili precejšnjo širino svetih in posvetnih besedil. Tu so ta besedila našla osebni izraz v vrsti kratkih skladb, primernih tako za cerkveno kot za koncertno izvajanje.

Njihovo široko privlačnost dobro zastopa več kot 30 glasov Trinity College Choir Stephena Laytona. V zvoku zbora je izjemna kontinuiteta, glede na to, da je bila plošča sestavljena v treh različnih terminih med 2018 in 2020, z neizogibnimi spremembami v zasedbi, in posneta na dveh različnih lokacijah – v kapeli Trinity College v Cambridgeu in kapeli St George’s v Windsorju. Pri vsakem študentskem zboru je vsakoletni nabor verjetno nekoliko drugačen od drugega. Tu ni opaziti razlike v kakovosti, zvok je skozi in skozi discipliniran in uglajen, točno takšen, kot smo pri Laytonu vajeni pričakovati. Seveda, ko skladateljica piše zborovsko glasbo na kilometre, kot to počne McDowall, bo neizogibno peščica skladb izpadla z radarja, druge pa bodo pustile trajnejši vtis.

Od teh zadnjih bi izpostavil z močjo izraženo poklon Standing as I do before God za zbor in sopranski solo. Gre za uglasbitev besed Seána Streeta, ki si na novo predstavlja zadnje ure britanske medicinske sestre Edith Cavell, ko leta 1915 v nemškem vojaškem zaporu čaka na usmrtitev (domnevno zaradi veleizdaje). Žareči sopran Anite Montserrat najde ravno pravo svečanost in izrazno intenzivnost, da ustvari pretresljiv spomenik ženski, slavljeni zaradi zaklona ranjenim možem med prvo svetovno vojno in pomoči okoli dvestotim zavezniškim vojakom pri begu iz nemško zasedene Belgije. V tekočih linijah dela in grenko-sladkih harmonijah McDowallina glasba diha izvrstno sočutje in nežnost, njeno osrednje krščansko sporočilo „Patriotism is not enough: I must have no hatred or bitterness towards anyone“ pa je ganljivo prenešeno.

Nič manj navdihnjen ni McDowallin Adore te devote, zložen z posvetilom žrtvam nepalskega potresa leta 2015 in uglasbljajoč besede iz evharistične himne srednjeveškega italijanskega meniha Tomaža Akvinskega. Njegova koralu podobna recitacija, vzpenjajoče se linije in uporaba solističnega kvarteta vse kažejo na slavni Allegrijev Miserere. Spet glasovi Trinity uporabijo svojo običajno prefinjenost in brezhibno intonacijo ter čudovito prikličejo starodavne samostanske hodnike in obokane stropove. Preteklost je ponovno priklicana v kvazi-srednjeveškem slogu adventnega moteta Alma redemptoris mater, kjer se v zibajočih ritmih in elegantnem linearnem gibanju med zgornjimi in spodnjimi glasovi nakazuje tolažilna Božja Mati. Izmenjujoče se glasovne skupine in sijoče zvočnosti zagotavljajo velik del ogrodja za vzdušni O Oriens, zgrajen na bogati zmesi ušesom božajočih akordov, ki prenašajo začudenje ob skorajšnjem Jezusovem rojstvu.

V nasprotju s tem je The Lord is good bolj spokorniška, v skladu z besedilom iz Žalostink, ki objokuje uničenje Jeruzalema in usodo njegovih judovskih izgnancev. Nemirne prošnje osupljivo podata dve sladkozveneči solistki sopranistki (Anita Montserrat in Madeleine Todd) nad počasnimi akordi, ki domiselno prenašajo mešanico razdejanosti in upanja. Drugje je McDowallina tehnika kopičenja izraznih akordov slišati z okusnim učinkom v Deus, portus pacis in v „Ave Regina“ iz njenih Three Latin Motets. Zgornji glasovi Trinity navdušijo z zlitostjo in toploto v „Ave Maria“, sklepna „Regina caeli“ pa je zapeta z izjemnim elanom.

Sedem od osemnajstih posnetkov je dodeljenih McDowallinemu zaporedju O Antiphon iz leta 2018, orgelskemu delu, ki ga je navdihnilo magnificatne antifone, rabljene pri večernicah v zadnjih dneh adventa. Te lepe skladbe, po značaju zamišljene in ekstrovertne, ki jih tu z veliko odličnostjo na orglah kapele St George’s v Windsorju igra Alexander Hamilton, so idealna bogoslužna glasba ali pa jih je mogoče izvajati na recitalu, kot je bilo prvotno zasnovano. Morda bi jih bilo učinkoviteje umestiti med zborovske točke, če že zato, da bi se izognili določeni enoličnosti izraza, ki omogoča, da ena skladba prehaja v drugo skoraj brez šiva in brez pomembne spremembe razpoloženja. Kljub temu Layton iz svoje zasedbe Trinity izvabi prvovrstno petje in ustvarja dobro tempirane izvedbe, ki izpostavljajo velik del nedvomnega skladateljičinega mojstrstva.“