McDowall: Sacred choral music

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Music Web International (John Quinn).

»V zadnjih dveh desetletjih sem slišal veliko glasbe Cecilie McDowall. Skoraj vedno me je navdušilo in razveselilo, kar sem slišal, zato me je zelo veselilo, ko mi je ta nova zgoščenka zbora Choir of Trinity College, Cambridge prispela v oceno.

Velik del plošče je posvečen zborovski glasbi a cappella; večino teh skladb sem že slišal. Alma redemptoris mater je bila napisana za The Marian Consort. Pravzaprav je bila prva skladba, ustvarjena za ta ansambel, in prav prek njihovega posnetka sem se z njo prvič srečal. Ziblajoči se ritmi, harmonije in oblika melodičnih linij se družijo, da prikličejo renesančno, če ne srednjeveško vokalno glasbo. Visoki glasovi so v ospredju - partitura je za SSATBB - in v tej izvedbi glasba zveni kot angeli, ki veselo plešejo.

O Oriens je ena od sedmih tako imenovanih Velikih antifon ›O‹, ki jih v tednu pred božičem govorijo ali pojejo pri večernicah pred Magnificat. Cecilia McDowall je to antifono napisala za zbor Merton College v Oxfordu. Besedilo govori o Kristusu kot Jutranji zvezdi, a pritegnila me je pronicljiva pripomba Paula Conwaya v njegovem spremnem besedilu, da narava glasbe ›zagotavlja, da je grožnja teme vedno prisotna‹. To drži še posebej za skoraj tlačeče pisanje v utišanem uvodu in zaključku skladbe. McDowall predstavlja vizijo boja za izhod iz teme na svetlobo in ob koncu dela je daleč od gotovega, da je boj uspešen. To glasbo bomo srečali znova, kasneje v programu.

Standing as I do before God je ganljiva meditacija o usodi medicinske sestre Edith Cavell, ki so jo Nemci leta 1915 usmrtili, ker je pomagala in skrivala bežeče zavezniške vojake. Besedilo združuje nekaj besed, ki jih je Cavell izrekla na predvečer usmrtitve, in premislek o njeni usodi pesnika Seána Streeta (r. 1946). McDowallina glasba je intenzivna, a hkrati ustrezno spoštuje Cavellino dostojanstvo. Je ganljiva skladba, tu pa je odlično izvedena, nenazadnje po zaslugi izvrstne sopranske solistke Anite Monserrat.

Adoro te devoto je uglasbitev vrstic svetega Tomaža Akvinskega, v kateri McDowall pokaže svojo sposobnost pisanja kompleksnih, večplastnih zborovskih tekstur. Paul Conway potegne zelo primerno vzporednico z Allegrijevim Miserere; strinjam se, čeprav se glasbene linije premikajo nekoliko hitreje kot v Allegrijevi skladbi. Nisem prepričan, da sem Deus, portus pacis že prej slišal. Včasih me je glasba spominjala na zborovsko pisanje Jamesa MacMillana; morda so me do te primerjave vodili predvsem okraski sopranske linije. Tako besedilo kot glasba God is light opisujeta potovanje iz teme v svetlobo, čeprav tema ni tako mračna kot v O Oriens. Kot v vseh drugih skladbah McDowall tudi tu kaže pravi posluh za zanimive zborovske teksture in lepe melodične linije. Love incorruptible, ki uglasbi besede iz Pavlovega pisma Efežanom, je napisana za zbor SSATB. Lahko rečem le, da poslušalcu partitura deluje veliko polnejše kot petglasna; linije se prepletajo in teksture so bogate. Stephen Layton program sklene z The Lord is Good, ki uglasbi vrstice iz Knjige žalostink. Paul Conway zadene bistvo, ko meni, da je ›prevladujoči značaj skladbe hrepeneča žalost in skesana prošnja‹. To je intenzivno pisanje, ki vsebuje posebej zahtevne partije za dve sopranski solistki; tu sta dovršeni solistki Anita Monserrat in Madeleine Todd.

Premislek o preostali glasbi na tej plošči sem namenoma pustil za konec in za to je dober razlog. Le nekaj tednov preden je prispela ta zgoščenka založbe Hyperion, so mi poslali izvod zgoščenke založbe Naxos, posvečene orgelski glasbi Cecilie McDowall, v izvedbi Williama Foxa. Fox v svoj program vključuje O Antiphon Sequence, h kateremu bom prišel čez trenutek. Ponuja tudi prvi posnetek Three Antiphons. To so iste tri skladbe, ki jih Stephen Layton in njegov zbor izvajata na tej zgoščenki, a plošča Naxos jih predstavlja v skladateljičini priredbi iz leta 2006 za trobento in orgle. Različica iz leta 2006, ki deluje zelo dobro, ni naravnost transkripcija, zato bodo občudovalci skladateljičine glasbe želeli slišati tako to kot zborovski izvirnik. Na splošno dajem prednost zborovskim uglasbitvam. Ave Regina je za polni zbor in solistični kvintet, teksturne možnosti te zasedbe pa McDowall najučinkoviteje raziskuje. Ave Maria je samo za zgornje glasove in pisanje ima neomadeževano čistost. ›Regina caeli‹ je velikonočna antifona in McDowallina uglasbitev je v večini pogledov primerno vesela. A je skladateljica, ki poslušalce vedno drži v napetosti, zato sklepni vzklik ›Alleluia‹ dejansko pojema, kar je zanimivo presenečenje.

O Antiphon Sequence sestavlja sedem kratkih stavkov, ki so vsak odgovor na antifone, ki jih govorijo ali pojejo pred Magnificat pri službi večernic v zadnjem tednu adventa. Vsaka skladba v zbirki temelji na tonu diatonične lestvice: C - G - D - A - E - B - F. Predstavljene so po vrstnem redu datumov, tako da je ›O Sapientia‹ prva, ›O Emmanuel‹ pa sklene zbirko. Organist tu je Alexander Hamilton, ki je bil orgelski štipendist na Trinity Collegeu, nato pa je prevzel podobno vlogo v Westminstrski opatiji (2018-20). Od septembra 2020 je pomočnik glasbenega vodje v katedrali v Wellsu. Izbira kapele sv. Jurija v gradu Windsor za ta posnetek je zanimiva: Hamilton je bil tam orgelski štipendist v letih 2014-15, preden je odšel v Cambridge. Sprašujem se, ali je, ko je poznal obe orgli, sklenil, da bo windsorski instrument bolj primeren za to nalogo kot tisti v kapeli Trinity Collegea.

Windsorske orgle so instrument Harrison & Harrison, ki so bile, mislim, prvotno nameščene leta 1965, čeprav so bile od takrat nekajkrat nadgrajene, nazadnje leta 2019 pri Nicholson & Co. McDowallini glasbi tu zelo dobro služijo. Zanimivo je bilo primerjati in primerjalno presojati Hamiltonovo izvedbo Sequence z izvedbo Williama Foxa. Foxov posnetek je razglašen za svetovno krstno snemanje - narejeno v skladateljičini prisotnosti - in to je tudi bil, a le za štiri ali pet dni! Snemanje za Hyperion je prav tako potekalo marca 2020, a takrat je bila Foxova izvedba že ›v konzervi‹. Čeprav imam na enem ali dveh mestih rahlo prednost za eno različico pred drugo, sta v celoti oba posnetka resnično zelo dobra.

Oba organista uspešno prenašata zadržano napetost v ›O Sapientia‹. Paul Conway upravičeno opisuje ›O Adonai‹ kot ›živahno in impulzivno‹; je odlična kratka skladba. Tu imam rahlo prednost za Hamiltonovo izvedbo. Všeč so mi odlični piskajoči zvoki, ki jih doseže na manualih, a kar mu po mojem daje prednost pred Foxovim posnetkom, je večja moč prispevka pedalnega oddelka windsorskih orgel. Windsorski pedali ustvarijo še en očiten, a zelo drugačen učinek v ›O Radix Jesse‹. To je tiha, kontemplativna skladba in tihi, globoki bazeni zvoka iz pedalov prinašajo pristen občutek skrivnosti v Hamiltonovo izvedbo. ›O Clavis David‹ je razburljiva toccata z energičnimi, klepetajočimi figuracijami na manualih, pod katerimi Hamilton iz pedalnega dela izvablja ušesom prijetne piskajoče učinke.

›O Oriens‹ znova obišče zborovsko skladbo iz leta 2012, ki smo jo slišali prej v programu. A kot ugotavlja Paul Conway, je orgelska skladba le ›zaveznica‹ zborovske uglasbitve. Mračni, utišani uvod in zaključek sta skupna obema, sicer pa orgelska skladba, čeprav tesno povezana z različico za zbor, sledi svoji lastni poti. Primerjava obeh izvedb je zelo zanimiva. Foxov tempo je nekoliko bolj odmerjen in ko skladba doseže vrhunec, je njegova dinamika v primerjavi s Hamiltonovo zadržana. Partiture nisem videl, zato ne vem, kako glasen naj bi bil vrhunec, a zvok, dosežen na Hamiltonovem posnetku, je zelo mogočen in mi je zelo všeč. Oba organista sta popolnoma uspešna v ›O Rex gentium‹ in tudi v ›O Emmanuel‹. Tu je še ena izvirnost McDowall. V svoji glasbi ne pričakuje veselega Kristusovega prihoda, temveč je njen odziv na antifono pridušena in zamišljena meditacija o dobro znani adventni gregorijanski himni ›Veni, Veni Emmanuel‹.

Če bi me prisilili k izbiri, bi moral reči, da imam za malenkost raje Hamiltonovo izvedbo, ker je zvok orgel še bolj nagrajujoč kot na plošči Naxos. To mora biti zaradi večjih zmožnosti windsorskih orgel, saj sta bila oba instrumenta posneta zelo dobro. Kot izvedbi sami po sebi sta obe sijajni. Vsekakor priporočam, da kupite obe plošči, saj je, razen O Antiphon Sequence, repertoar na obeh zgoščenkah popolnoma drugačen.

Ta odlična zgoščenka je še en lep dodatek k diskografiji zbora Choir of Trinity College, Cambridge. Zborovske skladbe so bile posnete v obdobju treh let, v katerem so se neizogibno menjali pevci, a raven je enakomerna - in odlična. Kot vedno sta svežina in disciplina te skupine mladih pevcev zgledni in kažeta, kako temeljito jih je izuril Stephen Layton. Tako v kapeli sv. Jurija v Windsorju kot v kapeli Trinity Collegea sta tonski mojster David Hinitt in producent Adrian Peacock te izvedbe odlično posnela za Hyperion. Spremno besedilo Paula Conwaya je idealno informativno.«