Mäntyjärvi: Choral Music

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Music Web International (Marc Rochester).

Skušnjava je preprosto zapisati, da sta Stephen Layton in njegov zbor Trinity College spet uspela. Mi, ki ocenjujemo zborovsko glasbo, smo tako navajeni uživati v njihovi brezhibni odličnosti (kot tudi v veličastni tehniki in produkcijski ekipi Hyperion), da jo skoraj jemljemo za samoumevno. A tudi ob tako visokih pričakovanjih od samega začetka nas že prva skladba tu popelje v povsem višje področje vzvišenosti, prvi od treh Stuttgartskih psalmov pa predstavlja zborovsko petje takšne briljantnosti, da preprosto postavlja nove standarde. Če je kaj za pripombo, poleg rahlo grdega, a impresivno nizkega basa na koncu Nunc Dimittis (v Trinity Service), je to hripava kakovost moških v drugem Stuttgartskem psalmu; a sumim, da je skladatelj natanko to hotel, in zagotovo daje srh vzbujajoč trenutek vrhunca, ki mu sledi dramatično zašepetan sklep. Vsako rahlo trzanje dvoma hitro razblinijo neverjetna odmevna globina, ki jo prinesejo v sklepnih taktih, in izzivam vsakogar, da se mu ob čarobnem akordu pri 13:02 ne naježijo lasje na zatilju.

Torej, čeprav ne morem reči nič več kot to, da je to fantastično petje, briljantno pronicljivo in sporočilno zborovodstvo ter izjemen posnetek, bi morda bolje porabil razpoložljive besede z govorjenjem o skladatelju in njegovi glasbi, ki morda nista tako znana zbiralcem plošč, kot bi morala biti; to je, kolikor lahko ugotovim, prvi posnetek, posvečen izključno njegovi glasbi.

Kot piše Francis Pott v svojih obsežnih opombah v knjižici, ki ponujajo očarljiv vpogled v celoten koncept sakralne zborovske glasbe z vidika drugega skladatelja, je Jaako Mäntyjärvi h komponiranju prišel šele po študiju muzikologije, angleške filologije in jezikoslovja, po pridobitvi akreditacije prevajalca in po študiju zborovskega dirigiranja ter aktivnosti kot zborovski pevec. Pott ga citira, da pravi: »zbor je instrument, ki ga poznam od znotraj«, in ta glasba zagotovo kaže močno sorodnost z medijem, saj navidezno brez truda dosega povsem idiomatski a edinstven zvok, hkrati pa se izogiba kakršnim koli (kar bi lahko imenovali) nekonvencionalnim praksam. To je preprosto, nezapleteno pisanje, bogato s teksturo in povsem individualno. Kar ne pomeni, da prebiva zgolj v enem slogovnem mediju. Benedic anima mea Domino prenaša močan srednjeveški občutek z odprtimi kvintnimi harmonijami in ritmi, ki jih narekuje govor, Pulchra es pa preprosto prekipeva od romantike 19. stoletja.

Najnovejša skladba na tem posnetku je Trinity Service, dokončan leta 2019, ki je pravzaprav desetdelna uglasbitev celotne glasbe za anglikansko večernico, osredotočena na dve uglasbitvi kantikov, pri čemer Magnificat za trenutek prikliče uglasbitev Nunc Dimittis Geoffreyja Burgona, nekoč izjemno priljubljeno, nato pa se podaja v svet preganjajoče lepih glasbenih značilnosti. Če Trinity Service gledamo z vidika skladatelja, Pott piše o značilnih potezah Mäntyjärvijevega sloga, a z vidika poslušalca je tako osupljivo to, da čeprav je vsak glasbeni odsek, od Preces & Responses do psalmskega napeva in himne, delo enega skladatelja, tu obstaja ogromno bogastvo glasbenega zanimanja, ki ga povezujeta le temeljito razumevanje medija in glasbeni jezik, ki je neizmerno lep.