Mäntyjärvi: Choral Music

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Music Web International (Göran Forsling).

»V vseh pogledih je zmaga.«

Lahko bi si olajšal delo in preprosto napotil na oceno svojega kolega Marca Rochesterja – posnetek meseca – in rekel, da podpiram njegovo navdušenje v vseh pogledih, tako za mojstrsko petje zbora kot za globoko privlačno glasbo. A vseeno želim nekaj stvari pojasniti s svojega vidika. Tudi sam sem Skandinavec in za obstoj Jaakka Mäntyjärvija vem že kar nekaj časa, a to je prvič, da ga srečujem kot skladatelja sakralne glasbe. Menim, da ima Marc prav, ko domneva, da je to prvi disk, posvečen izključno Mäntyjärvijevi glasbi, in tu pokaže popolnoma drugačne plati svoje umetnosti od tistih, ki sem jih spoznal prej. Sam sebe opisuje kot »eklektičnega tradicionalista, ki meša vplive iz različnih virov«. Šel bi celo tako daleč, da trdim, da je nekakšen kameleon. Njegovo glasbo sem prvič slišal pred skoraj desetletjem na zbirki nordijske zborovske glasbe z naslovom »Nordic Sounds 2« v izvedbi Švedskega radijskega zbora, kjer je bil zastopan s štiristavčno suito*, Kosijat* (The Suitors) iz leta 2001, v kateri je bil očitno pod vplivom finske ljudske glasbe z besedili iz *Kanteleta*r, zbirke zgodnje finske poezije. Nepravilnost skladbe je bila v veliki meri posledica finščine. V tem pogledu je morda dedič Janáčka, ki je v svojih operah našel lastne melodične fraze v češčini. Kar sem tudi opazil, je bila očitna »pevnost« glasbe, čeprav pogosto izziva vokalni obseg svojih pevcev, tako visoko kot nizko – slednje vpliv ruske pravoslavne tradicije, ki je trdno zakoreninjena tudi na Finskem. Svojo glasbo začini tudi z netradicionalnimi tehnikami, kot so glissandi in šepeti. Šele pred nekaj leti je bil zastopan na drugi zbirki, »Song of the North«, z izvrstnim poljskim 441 Hz Chamber Choir, kjer je pokazal precej drugačno plat svoje osebnosti: odprta, skoraj burleskna in ironična glasba z ritmičnim zagonom – »primitivna, surova in zelo zabavna«, kot sem jo takrat opisal. Bralce res pozivam, naj poslušajo te zbirke – ne le zaradi Mäntyjärvija.

Na tem disku je večine teh vidikov iz naravnih razlogov odsotnih, a določna surovost je zagotovo prisotna. Marc omenja Nunc dimittis v Trinity Service in še bolj očitno drugo od Stuttgarter Psalmen. In to je nedvomno namerno. Mäntyjärvi je bil prisoten na snemalnih sejah in je lahko narekoval, kar je hotel. Kar me najbolj zadene, pa je lepota in resnost tako velikega dela. Uvodna Ave Maria d'Aoesta je nebeška, sklepna O magnum mysterium pa mi ostaja v glavi še dolgo potem. To je disk, v katerega se je mogoče potopiti in se k njemu vračati – tako zaradi celote kot za izbiranje osebnih rozin. V vseh pogledih je zmaga.