MacMillan: Seven Last Words from the Cross

Če želite sodobno zborovsko glasbo, ki vas bo bolj izzvala, kot pa le sprostila, boste morda želeli poskusiti to: Seven Last Words from the Cross, ki jo je leta 1994 napisal škotski skladatelj James MacMillan. Mislim, da mi je pri tem delu najbolj všeč, da je tako nesramežljivo britansko po slogu. In čeprav je izrazito britansko, nikakor ni zaplankano. MacMillan je zavzet rimski katolik, njegova glasba pa se v celoti izoblikovana poraja iz gorečega svetovnega katolištva.

Polyphony in Britten Sinfonia vodi Stephen Layton, in sicer s slogom in veliko pozornosti do podrobnosti. Kakovost petja je neoporečna, Polyphonyjeve izvedbe pa MacMillanovi glasbi izkazujejo veliko uslugo. Poleg Seven Last Words sta na tem CD-ju založbe Hyperion še dve drugi MacMillanovi skladbi, od katerih je novejša Te Deum, napisan leta 2001. To je prva pojavitev tega Te Deuma na CD-ju in predstavljam si, da bo ta posnetek še dolgo ostal merodajen. Zbor ima tako čudovito notranjo zvočnost, nad katero se dviga navidez brez truda izvajani sopran Elin Manahan Thomas.

Zelo priporočljivo, zlasti če še niste prepričani, da si James MacMillan zasluži svoj naraščajoči sloves najboljšega britanskega skladatelja svoje generacije. To je prvovrstna glasba v izvedbi prvovrstnega zbora.

Jeremy Summerly