MacMillan and Lauridsen: Polyphony

Svetloba in tema sta se sprva srečali pod pahljačastim obokom, ko sta Britten Sinfonia in Polyphony, lepi zbor Stephena Laytona, izvedla prvega od svojih dveh velikonočnih koncertov, enega v Cambridgeu in drugega v Norwichu. To je bila postna zabava s posebnostjo, polno zasedeno občinstvo, vzneseno in na koncu navdušeno, pa je to očitno vedelo.

Klic »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« je bil začetek in konec tega koncerta, njegovi odmevi pa so dobesedno prežemali ves večer. Sprva je bil klic brez besed. Šostakovič je svoj Osmi godalni kvartet posvetil spominu na žrtve vojne in fašizma, Britten Sinfonia pa je izvedel priredbo kvarteta Rudolfa Barshaja kot Komorno simfonijo z jasnostjo in zbranostjo, ki sta akustiki kapele King’s College hkrati kljubovali in se ji prilagajali. To je akustika, ki jo Layton seveda pozna do obisti; njegov nadzor nad tempom in teksturami je glasbi pustil zobe in ji dal celo povečan občutek boja.

Ta Šostakovič, žalostinka za z vojno razdejano Evropo, je postal predodmev glavnega dela večera, izjemne kantate Jamesa MacMillana za zbor in godalni orkester, Seven Last Words from the Cross.

Deset let po nastanku delo še vedno šokira in tolaži, žaluje in povzdiguje hkrati. Zlitje odmevajoče, žareče akustike kapele King’s in najskrbnejše podrobnosti, ki jo je izluščil Layton, je okrepilo njegove čudeže: razburjenje nasprotujočega si zvoka in tišine, melodije in speva v uvodni Hosanni odpuščanja; sijaj vsakega glasu, ki skupaj zagori na vrhu svojega registra v Woman, Behold thy Son!; temno zrno basovskih linij v Behold the Wood of the Cross; in dolgi umirajoči padci, ko življenje in glasba ugasneta.

Med tema dvema deloma sence je žarel cikel Mortena Lauridsena Lux aeterna, klasika novega ameriškega zborovskega ustvarjanja. Ta s svetlobo prežeta kontinuiteta svetih besedil je tako preprosta, kot je MacMillanovo delo prefinjeno: Lauridsen jo je zasnoval tako, da bi bila dostopna amaterjem enako kot profesionalcem. Renesančna polifonija in Brucknerjeva tesna harmonija, strukture Starega sveta in duh Novega sveta se prepletajo v zvijačno napisani partituri, hkrati čutni in skopi.

Glasba je bila spet popolnoma uglašena z okoljem, Layton pa je oboje v celoti izkoristil. Kontrapunkt glasov in orkestra je bil čudežno pregleden, ko je Requiem vodil v zaklinjanje in slavje in nazaj, enojna beseda »aeterna« pa se je ponavljala, odmev za odmevom, in glasbo napolnila.

Hilary Finch